Pa smo jo dočakal – smuko na Novi Zelandiji. Konec septembra smo se uspeli pobrat iz Hokitike in v konvoju dveh avtomobilov v cca. sedmih urah spraviti do Wanake na zasluženi enotedenski »dopust«. Wanaka se nahaja v Otagu, višje ležeči pokrajini v notranjosti Južnega otoka, ki jo obkrožajo gore in planine. Sem pridejo več ali … Continue reading »
Oct
09
Sep
18
Hokitika… Life in the fast lane
V Hokitiki poznajo dve brzini, kot nama je to razložila neka domačinka: slow & stop. Življenje tu res teče počasi, OK, če izvzameš karavane kampervanov in turističnih avtobusov, ki se (predvsem poleti) za nekaj ur ustavijo na poti proti severu ali jugu, drugam se itak ne da. Hokitika leži na zahodni obali Južnega otoka, tako … Continue reading »
Aug
14
Sweet as bro’!
Tako kot katerikoli angleško govoreči narod na svetu, imajo tudi Kiwiji svoj lasten dialekt, predvsem kar se tiče izgovarjave samoglasnikov. Npr. pen (kuli) se izgovori »pin«, ten (deset) je »tin«, bro’ (v smislu kolega, stari…) je »bru«, there (tam) je »thiiier«, itd. To specifično govorico se še posebej sliši pri Maorih. Sweet as bro’ je … Continue reading »
Aug
10
Kiwi Sounds part 3: The Black Seeds
Še eden v vrsti novozelandskih reggae/soul bandov. Tako kot Fat Freddy’s Drop, tudi The Black Seeds prihajajo iz Wellingtona. Osemčlanska zasedba ima za sabo štiri studijske plate in najina daleč najljubša je Into The Dojo (iz leta 2006), ki so jo izdali kar pri nemški Sonar Kollektiv. Njihov frontman Barnaby Weir fura še celo vrsto … Continue reading »
Jul
24
Kiwi Sounds part 2: Fat Freddy’s Drop
Ni težko zaključit, zakaj so »karibski vajbi« v novozelandski glasbi tako popularni. Čeprav ne najbolj topla pacifiška destinacija, je tu vonj po »blagodejnih« morskih hlapih stalno prisoten, saj deželo obkrožajo oceani. In če to pokombiniramo s tipičnim laid-back karakterjem Kiwijev, njihovim dokaj liberalnim in zeleno usmerjenim mišljenjem (»think green« na NZ pomeni tudi zelo pro … Continue reading »
Jul
14
Kiwi Sounds part 1: Salmonella Dub
Salmonella Dub so eden prvih novozelandskih bandov, ki sva jih uspela spoznat, potem ko nama je Andrew pred devetimi leti v roke stisnil njihov, takrat aktualni CD z naslovom Inside The Dubplates. So tudi eden prvih bandov, ki so sicer na Novi Zelandiji popularizirali neke vrste moderen »pacifiški« reggae/dub, in po njih so se kasneje … Continue reading »
Jul
02
Pr’ Nolanih
Pa sva kle… pri Nolanih, kjer bova nekaj mesecev »zimovala«, se ustalila na njihovi kmetiji in malo odpočila od potovanja. V Wellingtonu sva se 17. junija vkrcala na trajekt (sva ga skor zamudila) in po 3 urah in 20 minutah izkrcala v Pictonu, Južni otok, od koder sva pičila direkt v Hokitiko, na zahodno obalo. … Continue reading »
Jun
21
Utrinki: novozelandska “indie” meka
Zadnja postaja na Severnem otoku, preden se vkrcava na trajekt za Južni otok, glavno mesto Wellington (čeprav šele tretje po velikosti), ni samo birokratski center države s številnimi monumentalnimi vladnimi poslopji in poslovnimi nebotičniki, pač pa tudi pravo umetniško in kulturno središče z obilo klubov, pubov in caféjev. Baje ima celo statistično največje število klubov, … Continue reading »
Jun
17
Utrinki: Čisto drug svet
Po polotoku Coromandel (glej post On the road: Coromandel) sva se zapeljala dol proti centralnemu delu Severnega otoka, znanemu po vulkanskem trojčku Ruapehu, Tongariro in Ngauruhoe, ki je še vedno aktiven (najina slika iz zraka, ko sva pristajala v Aucklandu). Po hriboviti in zeleni pokrajini (od gozdov, pašnikov, kakorkoli…), prepredeni z noro lepimi plažami in … Continue reading »
Jun
11
He iwi kotahi tātou. We are now one people.
Zdaj smo en narod. Napis, ki sva ga prečitala na nekem spomeniku, sporoča (srečen) konec političnega, kulturnega in socialnega boja med Maori in belci. Občutek enakopravnosti je na Novi Zelandiji kar fejst prisoten, Maori so po eni strani popolnoma integrirani v zahodnjaško družbo, po drugi strani pa tudi zvesto sledijo svojim starodavnim navadam in verovanjem. … Continue reading »