Tako smo vsako jutro štartali z našimi urami angleščine, zbor prisotnih otrok pa v en glas nazaj »Gooood moooorning teeechaaaa!« Z Ireno sva se sredi januarja kot prostovoljca pridružila lokalni izobraževalno-okoljevarstveni iniciativi, imenovani BCDO (Botumsakor Community Development Organization), v mestecu Andong Teuk na jugo-zahodu Kambodže, kjer sva tri tedne tamkajšnje lokalne otroke učila angleščino.

Najina izkušnja

BCDO vodi Sopheap Phoung (izg. Sopip), predan možakar, ki je v času po normalizaciji razmer v Kambodži kot lokalni koordinator več let delal za mednarodno organizacijo Wildlife Alliance. Slednja se v državi trudi zaščititi izredno ranljiva področja gozdov in vse tam živeče ogrožene živalske vrste (sloni, tigri, leopardi, medvedi, …). Konec leta 2009 je Sopheap v tem revnem podeželskem kraju zagnal projekt BCDO (spletna stran, FB stran), katerega glavni namen je izobraževanje tamkajšnjega prebivalstva (predvsem angleški jezik, pa tudi uporaba računalnikov, ipd.), osveščanje o trajnostnih in okolju prijaznih načinih življenja (organsko kmetovanje, pridelava bio-goriva, skrbno ravnanje z vodo) ter spodbujanje sodelovanja ter življenja v skupnosti, hkrati pa tudi razvoj tako imenovanega eko-turizma, saj se Andong Teuk nahaja tik na obrobju hribovja Cardammom, enega največjih, še pretežno neokrnjenih tropskih gozdov v JV Aziji.

welcome to BCDO!

Z Ireno sva navdušeno sprejela izziv, ki se nama je ponudil. Človek se mora na svoji poti kdaj pa kdaj zavestno angažirati ter s svojim znanjem, voljo in denarjem pomagati tam, kjer lahko, in kjer čuti, da je koristen. BCDO deluje na posesti izredno ljubeznive lokalne familije (ločena mati in trije otroci, 15-letni Cebolase, 19-letna Kanha in 8-letna Tu), ki je ravno tako vključena v praktično vse aktivnosti organizacije (učenje otrok, hišno delo, kuhanje za prostovoljce, ipd.). Celoten »kompleks« je precej rustičen, a zelo posrečen in domač. Na posesti imajo tri »učilnice«, v katerih vsak dan vodijo osem tečajev angleščine za različne starostne skupine otrok, pisarno, majhno knjižnico, igrišče, vrt z vodnjakom in bivalne prostore za familijo in prostovoljce. Aja in neke sorte »zbornico« = jedilnica za vse prostovoljce. :)

od leve Kanha, Tu in Cebolase (otroci familije, kjer smo bivali prostovoljci)

BCDO se je od svojega nastanka pa do danes dobro uveljavil pri tamkajšnjih prebivalcih. Šolo redno obiskuje približno 60 otrok iz vasi, za katere starši mesečno plačujejo po en dolar (ampak samo tisti, ki si lahko privoščijo). To in 30 dolarjev na teden, kolikor prostovoljci plačujemo za naše bivanje in hrano, je ves denar, ki ga Sopheap in familija prejemajo na račun vodenja organizacije, kar pokriva stroške elektrike, hrane, potrebščin za učilnice, materiala za zidavo, ipd. Od države ne dobijo ničesar, razen kake pohvale s strani lokalnih političnih veljakov, povrh pa mora Sopheap za vsakega prostovoljca plačevati nek, nama ne preveč razumljiv, fee tamkajšnji policiji za »vodenje statistik in zagotavljanje varnosti delovanja organizacije«.

Delo je bilo v resnici kar zahtevno in naporno. Ni treba posebej poudarjati, da sva z Ireno čista amaterja, kar se tiče učenja angleščine. Vsak od naju je tam v povprečju vodil ali pomagal voditi (običajno sta vsak klas furala po dva prostovoljca) tri enourne tečaje dnevno. Kar se ne sliši veliko, a treba je upoštevat še čas priprave za vsako posamezno uro in ostale stvari, ki smo jih opravljali na posestvu (fantje so recimo v tistem času ravno betonirali ribnik za namakanje vrta). Povrh pa sva učila tri povsem različne starostne skupine otrok, kar je terjalo tri povsem drugačne pristope. Če je šlo pri najmlajši skupini (4 ali 5 let) bolj ko ne za animiranje in zabavo v smislu enostavnih igric v angleščini, je šlo pri skupini mladostnikov (10-14 let) za skrbno in postopno guljenje osnovnih elementov slovnice, besednjaka, izgovorjave in enostavnih pogovornih vaj. Pri izgovorjavi so imeli ti otroci še največ težav, saj so jim bili glasovi v angleščini tako tuji in nedoumljivi. Neko besedo so lahko recimo brez problemov črkovali, izgovorili pa ne. Pa še disciplinirati je bilo treba nekatere. :) Še ena zapletena stvar je bilo pomanjkanje konsistentnosti v »učnem programu«. Med vsemi dosedanjimi prostovoljci je bilo namreč premalo tistih, ki so tam delali vsaj en ali več mesecev ter skrbeli za dosledno prenašanje znanja in izkušenj na tiste, ki so stvari od njih prevzeli kasneje. Sopheap je bil preveč zaseden z vsakodnevnimi administrativnimi in logističnimi zadevami, da bi lahko stalno bedel nad potekom vseh tečajev (čeprav smo imeli vsak teden skupni briefing), zato smo novi prostovoljci precej malo vedeli o tem, kaj se je pravzaprav delalo z otroci recimo par mesecev nazaj.

Igorjev opoldanski klas

Kar je bilo čisto OK konec koncev, je bilo pa zato več prostora za improvizacijo in lastne »eksperimente«. Prvih nekaj dni so nama stvari malo uhajale iz rok, »tipala« sva, koliko otroci v resnici znajo, potem pa le uspela po lastni presoji sestaviti »učni program« za naslednjih nekaj tednov, ki smo se ga strogo držali, in sva ga kasneje predala naslednjemu prostovoljcu, ki je prevzel tečaj. In tako je bil tudi opazen napredek, kar je bilo najpomembneje. Učenci so z vsakim dnem več znali, te bolj upoštevali in dojemali stvari. Bolj so tudi uživali. In čeprav se vsi tečajniki angleščino učijo tudi v tamkajšnji šoli, pa je kakovost le-te zelo slaba, in, kot pravi Sopheap, otroci od nje ne potegnejo praktično nič, saj je premalo strokovno usposobljenih državnih učiteljev.

popoldanski klas

Kar se tiče BCDO-ja so rezultati dela najbolj vidni pri najstarejši skupini (15-20 let), katere tečajniki ob štartu projekta bojda niso znali skoraj besede v angleščini. Danes pa se z njimi vodi najbolj napreden, tako imenovani discussion class, kjer se pogovarjamo o specifičnih življenjskih in aktualnih družbenih temah. Nekateri izmed njih bodo kmalu postali prostovoljni asistenti pri vodenju tečajev, kar bo zelo dobrodošlo, saj je včasih otrokom zelo težko kaj dopovedati ali razložiti brez kmerščine. Nekateri bivši učenci so že pridobili zaposlitev v administrativnih službah v prestolnici, nekateri so šli študirat, itd. V tej točki njihovega odraščanja je gotovo koristno, da imajo stik z nami, zvejo veliko novih stvari iz naših življenj (in mi iz njihovih), in se hkrati še naučijo malo angleško. Z nekaterimi od njimi smo ohranili celo stike na FB-ju. :)

betoniranje vodnjaka, ki se bo uporabljal za namakanje vrtov med sušno sezono

Tudi sicer se zdi, da so prebivalci Andong Teuk-a veseli zaradi dela organizacije in prisotnosti tujih prostovoljcev, ki v vsakodnevno življenje tega precej revnega kraja prinašajo nekaj pestrosti in svežine. Tudi s tem, ko vsako jutro obedujemo na lokalni tržnici in »zapravljamo denar« za tamkajšnje dobrote, kot je župa z nudlci, ocvrte banane, kokosove slaščice, sok iz sladkornega trsa in seveda ledena kava (z veliko kondenziranega mleka). Imelo so nas tako »radi«, da smo bili kdaj pa kdaj še na kakšno lokalno poroko povabljeni…

tipičen dan na lokalni tržnici

O voluntiranju na splošno

BCDO je samo ena izmed mnogih, mnogih NGO organizacij, ki delujejo v Kambodži. Tu so še številne druge, mednarodne in lokalne, velike in male, ki delujejo na področju izobraževanja, zdravstva, infrastrukture, okolja, … In pojem »prostovoljstva« v državah tretjega sveta je v zadnjem desetletju postal kar nekoliko polemičen. The Guardian je denimo v letu 2010 objavil kritičen članek na to temo, ki je povzročil precej vnete diskusije tudi v določenih popotniških community sferah, kot je Thorn Tree Forum. Pa čeprav se članek osredotoča na problematiko tako imenovanih sirotišnic (navaja tudi primer Kambodže), kjer se ljudje okoriščajo na račun »trženja« ubogih otrok brez staršev, in moralne dileme, ki spremlja to dejavnost, ko ljudje želijo pomagati tovrstnim institucijam, pa je možno tematiko članka aplicirati širše. Določeni moralni zadržki spremljajo namreč vse oblike prostovoljnega dela. Dogaja se recimo, da nekatere dobrodelne organizacije novačijo mlade ljudi, ki morajo za svoje prostovoljno delo plačati tudi po več tisoč dolarjev. Slednje je precej »popularno« v ZDA in Veliki Britaniji, kjer organizacije z očitnimi profitnimi nameni oglašujejo svoje dobrodelne dejavnosti med ljudmi, ki bi želeli pridobiti določene izkušnje in reference na področju socialno koristnih del v revnih državah. In za svoje »prostovoljno« delo mastno plačati. Klasično potrošništvo. Po drugi strani pa marsikateri popotniki, kot sva midva, vse preveč razmišljajo o tovrstnih izkušnjah kot neke sorte self-fulfillmentu, osebni rasti ali pa celo obliki zabave in priložnosti za kak prišparan cekin (v kolikor dejansko delaš prostovoljno in za to nič ne plačaš, kar je pravzaprav logično, right). Tovrstno početje je dokaj sebično (in ne preveč koristno).

A navkljub vsem kritikom, predvsem pa cinikom in ljudem s predsodki, ki svoja prepričanja o volunterstvu utemeljujejo na podlagi nekaj prebranih člankih na netu, sva midva trdna zagovornika tovrstnega dela, pri čemer bi pa želela izpostaviti nekaj stvari:

• Preden se zavežemo k delu v neki dobrodelni neprofitni organizaciji, se dobro prepričamo, v kaj se spuščamo. Preverit je treba njihovo kredibilnost in reference. Če nas zanimajo manjše, lokalne dobrodelne iniciative, so helpx.net, workaway.info in nenazadnje tudi couchsurfing.org dobri viri informacij z obilo komentarji in mnenji uporabnikov o organizacijah, ki se ponujajo na teh sajtih. In čeprav je point prostovoljstva v tem, da delamo »zastonj«, pa se le malokrat zgodi, da organizacije od nas ne bi zahtevale določenega plačila (še posebej, ko poskrbijo za našo nastanitev in hrano v tem času). Kar je treba razumeti, denarni prispevki pomenijo ogromno za njihov obstoj. Če smo pa pripravljeni prispevati, je pa seveda od nas odvisno.
• Ko pričnemo z delom nekje, se moramo zavedat, da smo tam izključni zaradi ljudi, ki jim pomagamo, in ne zaradi sebe, svojih življenjskih ambicij, preferenc, čustev ali vesti. Tam smo zaradi povsem nesebičnih razlogov in bomo dali vse od sebe, da bomo doprinesli k pozitivnim rezultatom. Treba je izkazovati veliko mero spoštovanja tamkajšnje kulture in korektnega odnosa do ljudi. Naše udobje, kratkočasje, osebni nameni, ipd., so drugotnega pomena. Seveda, če se izkaže, da nam način dela nikakor ne ustreza ali pa je odnos upraviteljev nekorekten ali celo nepošten, se seveda lahko vsemu skupaj odrečemo in spokamo, a moramo se tudi zavedat posledic predčasnega odhoda.
• Časovna zaveza je kar pomemben faktor (razen če gre za kak specifičen kratkoročni projekt). Po najinemu mnenju je en mesec minimalen čas, v katerem se lahko primerno navadimo na potek dela in potem tudi dosežemo nek pozitiven učinek. Prostovoljci »na kratek rok« so lahko kar breme v določenih pogledih. A taka je pač realnost, nimamo vsi toliko časa na razpolago, zato nekatere organizacije take prostovoljce tretirajo bolj kot goste, ki denarno »prispevajo« malo več kot tisti, ki tam ostanejo dlje časa, in bolj kot ne samo asistirajo pri delu ali opazujejo dogajanje. Kar je fair enough…
• In za konec… obstajajo tudi druge oblike pomoči. Prostovoljci se premalo zavedamo, da je denar pravzaprav tisto, kar organizacije najbolj krvavo potrebujejo. OK, neki določeni skillsi so gotovo potrebni in zaželeni (učenje jezikov ali drugih specifičnih znanj, tehnične sposobnosti, ipd.), a razna priložnostna, sezonska dela, kot je delo na plantažah ali gradnja hiš, je dokaj slab izgovor za družbeno koristno aktivnost, ki nekega domačina prikrajša za potencialno delo in pošten zaslužek. Zakaj ne bi donirali nekaj denarja ali pa prispevali za nakup pomembnih potrebščin, kar lahko bistveno bolj pomaga, kot pa naša prisotnost in pomoč pri fizičnem delu.

Če vas zanimajo različne oblike pomoči, si lahko preberete še ostale prispevke po kategorijo Good karma – http://svetovno.si/category/tip-prebliska/good-karma/.