Ko smo enkrat dosegli sotočje rek Sutlej in Spiti se je svet okoli nas spremenil v gorsko puščavo. Prišli smo v dolino Spiti, ki je politično sicer del Indije, geografsko in demografsko pa bolj kot ne podaljšek Tibeta. Cesta se tu razdeli na dvoje, en del piči naprej ob reki Sutlej proti kitajski meji in Tibetu, drugi pa naprej po dolini Spiti, kamor smo pičili tudi mi. Kot rečeno v Spitiju prevladuje skorajda puščavsko okolje. Ker se dolina nahaja že zadaj za himalajskim gorovjem, je poletno monsunsko deževje ne doseže. Višine so tu že kar precejšnje, od 3000 metrov naprej. Spiti je bistveno redkeje poseljen in edino zelenje, ki ga vidiš, je tisto, ki ga ob rekah in potokih gojijo lokalni kmetje. Sicer samo od sebe ne raste praktično nič. A zato ni narava prav nič manj spektakularna. Sploh pa cesta, tudi v tem delu vsa razrukana in speljana po nenormalno strmem in infarktnem gorskem terenu.

Poleg spremembe v pokrajini, pa je več kot očitna tudi kulturna sprememba. Tu prevladujeta budizem in tibetanski način življenja. Kraji, ki smo jih obiskali so bili zelo zanimivi in super prijetni za bivanje – mir, prijazni ljudje, tradicionalno življenje, številne stupe, zelena polja (pravi kontrast okoliški pokrajini), ipd. Še najbolj mind-blowing so bili tamkajšnji budistični samostani, nekateri tudi po 1000 ali več let stari, običajno postavljeni na vrh kakega zelo strmega hriba, visoko nad glavno dolino. Epic…

V mnogih pogledih je ta del budističnega sveta ostal kulturno dokaj nedotaknjen. Po eni strani je zaščiten pred trdo kitajsko roko, ki vlada Tibetu, in tako pod indijsko oblastjo uživa relativno avtonomijo. Po drugi strani pa razvoj in turizem sem počasi prihajata (če sploh) in tako ne »kvarita« tradicionalnega načina življenja in splošne percepcije le-tega. Preprosto povedano, indijsko vlado baš briga, kaj se tu gor dogaja, zato ljudje pač živijo, kot so navajeni. Da se pa kot turist prebiješ sem, pa tudi terja kar nekaj časa in energije. Čeprav se nekateri junaki po tej poti odpravijo tudi s kolesom, kot npr. par Kiwijev (Novozelandčanov), ki smo jih srečali na poti, oba iz Hokitike… :)

Vas Nako kot uvod v življenje doline Spiti

V vas smo se pripeljali pozno in tako imeli samo naslednje dopoldne čas, da smo si jo ogledali. Nako ima tipično konfiguracijo kar se tiče naselij v tem delu Indije – strnjenja vas s hišami, katerih zidovi so grajeni iz kamna in blata ter pokriti z glino in pobeljene z apnencem. Strehe so običajno horizontalne, narejene iz lesa oz. mešanice vejevja, zemlje in blata. Še največji znak »napredka« se kaže v satelitskih antenah, ki štrlijo ven iz streh. Jebi ga, pač ne morejo brez televizije. Okoli vasi se nahajajo zelena polja, kjer gojijo krompir, pšenico, ječmen, tudi solato. Ljudje ki živijo v tem delu sveta so se navadili skrbno izkoriščati vodo, ki je na voljo. Praktično vsa voda, in te ni na pretek, priteče visoko z gora, kjer se topita sneg in led. Ko zaideš ven iz vasi, pa seveda vse suho, sivo-rjavo, prašno in praktično brez življenja. Okoliški hribi so običajno posejani s stupami in molitvenimi zastavicami, ki domačinom nudijo duševno uteho v tem na videz negostoljubnem okolju. Kot marsikatera vas v dolini Spiti ima tudi Nako svojo gompo oz. samostan, ki izhaja iz 11. stoletja. Srečo sva imela, da sva zjutraj naletela na lokalnega meniha, ki nama je seveda mirne volje odprl in razkazal vse prostore, polne zanimivih starinskih stenskih poslikav in kipcev. Škoda edino, ker znotraj samostanov fotografiranje običajno ni dovoljeno.

Vmesni »pit-stop« v Tabu

Tistega dne smo se na poti v Tabo za kako urco ustavili v vasici Giu, kjer v majhni kapelci »hranijo« mumificirane ostanke budističnega meniha (starega približno 500 let), ki so jih izkopali pred komaj nekaj leti. Cel kup zgodbic in mitov kroži okoli meniha, še najbolj verjetna ta, da so ob njegovem odkritju v paniki evakuirali celo vas, ker se je folk zbal, da gre za demona. Malo manj verjetna zgodbica pa je ta, da truplu bojda še vedno rastejo kocine, ki so sicer lepo vidne po celem telesu. Hecn. Prespali smo v mestecu Tabo, na pogled nič posebnega, premore pa enega izmed bolj znamenitih budističnih samostanov na svetu (iz 10. stoletja) s številnimi templji, stupami, ipd. Glavni prostor je prepleten s temačnimi sobanami, polnimi tibetanskih umetnin, med drugim tudi 36 kipov v človeški velikosti. Udeležili smo se tudi vsakodnevne jutranje puje (molitve oz. chantinga), ki v isti maniri poteka že stoletja. Ful zanimivo…

Spektakularni Dhankar

Uau, definitivno najbolj fascinanten kraj na našem roadtripu. Cela vas je raztresena na pobočju strmega hriba, s katerega se odpira krasen pogled na dolino Spiti. Najbolj spektakularen je spet samostan, star okoli 1200 let in postavljen na vrh skalnate stene, kot v kakšnem pustolovskem muviju, na pol zgrajen, na pol vkopan v zemljo. Cela zgradba in »notranja oprema« sta zelo stara, a še vedno v uporabi. Ko sva si ogledovala notranjost, sva morala dobesedno plezati po razpadajočih lojtrah in stopnicah ali pa se riniti skozi luknje v stenah, da sva prišla iz enega prostora v drugega. Spet škoda, ker se ni smelo fotkat. Je bilo pa zato zelo živahno tudi okoli samostana, saj so lokalni menihi ravno izvajali neke rituale pred prihajajočim festivalom, zaradi česar je bila tam zbrana praktično cela vas, predvsem ženske z otroci, ki so se prišle »poklonit« dogodku s svojimi darovanimi porcijami bodisi jogurta bodisi neke zelo močne lokalne žganice (vsak je bil deležen okušanja, samo dlani si moral nastavit, pa so ti natočili). V Dhankarju guesthouse-ov praktično ni, ima pa veliko domačinov pri sebi doma urejene sobe za goste, tako imenovana homestay varianta. Tako smo se za tisto noč nastanili pri krasni familiji za vsega 300 rupijev (cca. 4 evre) za spanje+hrano na osebo. Sicer sobe zelo basic, skret je bil navadna luknja v tleh (v teh krajih se tudi človeški drek ponuca za kompost), zato pa je bila večerja v pravem »tibetanskem« stilu – v družinski dnevni sobi, na pouštrih za nizkimi mizicami. Jedli smo riž in dhal (lečo), itak. Da je bil dan še bolj popoln, se je pozno popoldne Igor odpravil na dvourni hajk do bližnjega jezera Dhankar Tso visoko nad vasjo, kjer je pohengal do večera. Razgledi so bili fenomenalni – na dolino, vas in okoliške gore. Kot rečeno je narava, čeprav zelo pusta, zelo spokojna in čudovita.

Dežela snežnega leoparda

Na poti med Dhankarjem in Kazo naslednji dan smo računali še na obisk vmesne doline Pin in tamkajšnjih krajev, a je bila celo območje odrezano od glavne ceste že več tednov zaradi gromozanskega plazu, ki je sredi doline baje napravil kar malo jezero. Zato smo šli direkt do Kaze, ki je sicer dost brezvezno mesto, administrativni center doline Spiti, smo pa ravno ujeli slavnostni sprejem nekega pomembnega lame ali »visokega svečenika« v lokalnem samostanu, okoli katerega se je spet zbrala vsa mestna raja. Bil je tudi ravno Dalai Lamin rojstni dan, zato je bil še toliko bolj pomemben dogodek. A kot rečeno je Kaza grdo mesto, zato smo se odločili, da se spokamo po cesti visoko v hribe v majhno vas, imenovano Kibber, na 4200 metrih. Na poti smo se »soočili« s še eno fascinantno gompo – samostanom Ki, največjim v dolini Spiti, kjer bojda študira in meditira preko 300 menihov. Anyway, v Kibberju smo se spet lahko totalno prepustili spokojnosti tradicionalnega življenja in dramatične pokrajine. Čisto po naključju sva spoznala tudi nekaj lokalnih ljudi, ki tam delajo v okviru projekta Snow Leopard, globalne iniciative, ki si trudi zaščititi to skoraj izumrlo živalsko vrsto, značilno za Himalajo (oglejte si te posnetke živali, del BBC-jeve dokumentarne oddaje). Debata naju je čisto prevzela. V Kibberju deluje lokalni raziskovalni center, katerega glavna naloga je spremljanje populacije snežnih leopardov v dolini Spiti s pomočjo sledilnih kamer. Tu naj bi jih živelo od 30 do 40, medtem ko se celotna svetovna populacija giblje nekje okoli cifre 5000. A število se je baje začelo v zadnjem desetletju dvigovati, predvsem zaradi zakonske zaščite in boljše ozaveščenosti kmečkega prebivalstva, ki je nekoč zaradi strahu za svojo živino leoparde pobijalo. Ogledala sva tudi nekatere fotografije in celo video posnetke živali, narejene v neposredni okolici Kibberja. Čist noro. Da v živo ujameš snežnega leoparda, se ti mora nenormalno usrat, ker je žival zelo, zelo »potuhnjena«.

Končno spet mal trekkinga

Naslednji dan smo zgodi štartal. Po nekaj urah vožnje smo zapustili dolino Spiti in se zapeljali na vrh prelaza Konzum La na višini 4550 metrov, ki dolino Spiti povezuje z dolino Lahaul (cesta je odprta samo v poletnih mesecih), po kateri smo planirali nadaljevati pot do Manalija, našega finiša. Z vrha prelaza smo se odpravili na večurni hajk do jezera Chandratal (4200 metrov), ki nam je poleg seveda čudovitega jezera in cvetočih travnikov ob poti zaradi dobrega vremena ponujal tudi neverjetno lepe razglede na vršace indijske Himalaje. Ker je bila pot do Manalija še vedno dolga smo morali dan zaključiti v eni izmed lokalnih dhab ali obcestnih počivališč, ki so bolj kot ne šotorišče in skupek rustičnih kamnitih hišk, v katerih se jé in spi. Tu smo vsi skupaj prespali v mali in zaprašeni kamniti utici, pokriti z navadno plahto. Heh, all part of the experience…

Štala na prelazu Rohtang

Zadnji dan. Štartat smo morali dost zgodaj, ker se je bilo treba do Manalija iz doline Lahaul prebiti čez nepredvidljivi Rohtang La. Kaj to dejansko pomeni, si niti nismo dobro predstavljali, dokler dejansko nismo prišli tja. Že na strani doline Lahaul, od koder se je treba prek neštetih serpentin dvigniti do prelaza na višini cca. 4000 metrov, je bila enourna zapora, saj so se na cesto višje gor stalno kotalile skale, ki so jih morali potem z buldožerji sproti pucati. A to ni bilo še nič. Ko smo prišli čez, je na drugi strani kmalu sledila nova zapora. Tu se je pa »drama« šele začela. Nekaj dni nazaj se je vsul velik plaz, ki je cesto zaprl za skoraj cel dan. Ampak očitno se je zaradi dežja tudi po ponovnem odprtju na tej točki potem nabralo toliko blata in drugega sranja, da vozila sploh niso mogla čez. Poudarit je treba, da je ta cesta poleti zelo, zelo prometna, saj je le ena izmed dveh poti, ki peljeta direktno v Ladakh, na skrajnem severu Indije (odprta je le med julijem in oktobrom). To pomeni tisoče in tisoče turistov dnevno v avtobusih, taksijih in lastnih avtomobilih ter stotine tovornjakov, ki v Ladakh dostavljajo vse od hrane, pa do bencina. Čakali smo več kot pet ur in samo bogo opazovali situacijo nižje dol na »kritični točki« ceste, kjer je mrgolelo ljudi in gradbenih strojev. In kot je to običajno za kočljive situacije v Indiji, je prvih nekaj ur »reševanja problema« potekalo v duhu besnega kreganja med vojsko in cestno službo, čigava naj bi bila dolžnost štukanja ceste. Mi smo bili na srečo bolj na začetku kolone in z naše zgornje strani zapore je le-ta postajala daljša in daljša. Ura se je bližala peti popoldne in čedalje bolj nas je skrbelo, če bodo do večera sploh uspeli kaj narediti (v temi se naj namreč ne bi delalo). Z naše točke se je videlo celo dol v dolino in obrise Manalija. So close… A okoli petih so potem le zaropotali stroji, in delavci so začeli prekopavati cesto in jo podlagati s ploskimi kamni. Kmalu so čez uspela prit prva vozila. Juhu! A je bilo treba spet promet ustaviti in popravljat novo nastalo štalo. Vmes je kak avto še obtičal v blatu in ga je moral folk porivati ven. Ves ta proces se je ene parkrat ponovil, preden smo končno prišli na vrsto. Kva smo bli že živčni ej. Naš voznik Dinesh je avto suvereno zapeljal čez blato, v enem momentu nam je zadnji del pošteno zasukal levo in desno, a je ratal. Prišli smo čez. Woohoooo!

In tako smo se zvečer, deseti dan našega roadtripa, prplazil do Manalija. Hudo, bili smo pošteno zmatrani, umazani in smrdljivi, ampak ful hepi. Tura po dolini Kinnaur, sploh pa po dolini Spiti, je bila eden definitivnih highlightov Indije. Cela pot je bila, kljub temu da smo imeli voznika, še vedno kar dober fizičen in psihičen workout. Zato je v Manaliju sledilo pet dni mirovanja, pranja perila, šopinga in uživanja v kulinaričnih in ostalih »dobrotah« mesta ter obujanja lepih spominov. Manali je poleg Shimle še eno popularno poletno letovišče za Indijce, zato smo se nastanili v ti. Old Manaliju, zunaj centra mesta, ki je prava mala backpackerska meka, povrh pa tudi ena izmed »izraelskih popotniških enklav« v Indiji. :)

Ok, dost je blo. Fotke več kot zgovorno pričajo o naših doživetjih…