«

»

Sep
18

Hokitika… Life in the fast lane

V Hokitiki poznajo dve brzini, kot nama je to razložila neka domačinka: slow & stop. Življenje tu res teče počasi, OK, če izvzameš karavane kampervanov in turističnih avtobusov, ki se (predvsem poleti) za nekaj ur ustavijo na poti proti severu ali jugu, drugam se itak ne da. Hokitika leži na zahodni obali Južnega otoka, tako imenovanem West Coastu. Gre za ozek obalni pas, stisnjen med razburkano Tasmansko morje in veličastne novozelandske Južne Alpe (Southern Alps), ki se raztezajo vzdolž celotnega Južnega otoka. Velja za enega bolj divjih delov Nove Zelandije z ogromno dežja in silovitimi vetrovi, ki butajo z morja. Tu ne živi prav veliko ljudi, prevladujejo predvsem manjši kraji in osamljene kmetije. Zato je še vedno veliko gostega, neprehodnega busha, tistega pravega deževnega gozda. No, pa še vseeno veliko pašnikov. It’s New Zealand afterall…

Midva sva torej v Hokitiki, pri Nolanih (glej post Pr’ Nolanih), preživela novozelandsko zimo (od konca junija do konca septembra). In vse skupaj je zgledalo nekako takole…

Mestece…

Hokitika ima samo 5000 prebivalcev, a ponuja vse, kar rabiš. En supermarket, par kafičev in pubov, dve kinodvorani (eno za blockbusterje in eno za bolj kultne/independent filme), bencinsko pumpo in super knjižnico. Ker leži ob morju, premore še dolgo divjo, peščeno plažo, kamor pogosto zaidejo tjulnji. Hokitika je na Novi Zelandiji znana predvsem po obilnih naravnih zalogah unikatnega zelenega kamna, žada, imenovanega greenstone, ki se ga koplje oz. nabira. Ta čudoviti kamen (če ga obrneš proti soncu, je prosojen) je za Maore že od nekdaj zelo pomemben, saj so ga zaradi svoje trdote uporabljali za različna orodja, orožja in nakit. Danes se ga, čeprav zelo težko, v okoliških rekah in dolinah še vedno veliko najde, uporablja pa se ga samo še za nakit. Hokitika premore kar nekaj galerij in delavnic, kjer se ta nakit izdeluje in prodaja. Res je zelo lep kamen, tudi midva imava vsak svojega.

Sicer pa je bila Hokitika nekoč znana tudi kot pomemben center za okoliške zlatokope. Okoli leta 1860 je tu vladala prava zlata mrzlica in kake pol ure vožnje stran stoji turistična vas Shantytown, zgrajena v stilu frontier towna iz 19. stoletja, kjer lahko tudi sami poskusimo srečo – minimalac zlata zagotovljen. Priporočava zelo smešno knjigo – Hokitika Town, ki opisuje življenje iz teh časov. Malo spominja na TV nanizanko Deadwood, če je kdo gledal…

Aha in potem je tu še whitebait, zelo cenjene, miniaturne, neodrasle ribice, ki jih ob sezoni (pozimi) lovijo okoliških v rekah in zatokih.

Drugače pa se v Hokitiki ne dogaja prav dosti. Razen občasnega pira in runde biljarda v pubu, kakega filma v kinu in občasnega koncerta (Irena in Janja sta recimo ujeli koncert novozelandske pevke Anike Moa), se življenje tu, kot rečeno, odvija počasi…

Farma…

Nolani živijo 20km ven iz Hokitike, proti alpam, v dolini Kowhitirangi, ki je posejana s farmami različnih velikosti. Živijo na kmetiji, imajo mesne krave, torej velike, divje krave, za McDonald’s, pravi Andrew. Na kmetiji delata on in njegov oče, Keith. Njegova starša živita v sosedni bajti (30 metrov stran), no, mama Brenda je letos žal umrla za rakom. Drugače družina Nolan prihaja iz Irske, že nekoliko generacij nazaj so se preselili na NZ (Andrew ima še dve sestri, obe živita drugje na NZ). Dela na farmi ni veliko, saj so krave stalno zunaj, imajo ogromno pašnikov, kjer jih vsake toliko rotirajo, da trava spet zraste in to je to. In pozimi jim je treba dat seno vsako jutro. Ko sva bila midva tam (julij, avgust), je tudi čas, ko se telički kotijo, in je treba zaradi velikosti le-teh (mesni telički so veliko večji kot telički krav mlekaric) včasih tudi posredovati, poklicati veterinarja – and then it gets nasty. Kravi je treba vbrizgat (zelo močno) pomirjevalo, nato pa telička dobesedno izvleči ven z rokami, mrtvega ali živega.


Prikaži večji zemljevid

Kmetija Nolanov na Google Maps

Telički so glavni vir zaslužka (pri mlekaricah je pomembno seveda mleko) – več teličkov, več materiala za prodat mesnicam. Krave, ki ne zanosijo oz. skotijo mrtvega telička so zanič, obsojene na zrezke ob prvi priliki. Sliši se kruto, ampak tako pač je. Ene krave je treba prej »ponucat« kot ostale, in tiste, ki ne opravijo svojega dela, pridejo prve na vrsto. Nolani nekaj mesa obdržijo tudi zase. Kravo ustrelijo iznenada, ne da bi vedela za to, zato v mesu ni nič adrenalina in je zelo mehko ter okusno. In totalno bio oz. freerange, kot Kiwiji radi rečejo za svoje zdrave, »neoporečne« krave. Pri Nolanih se vedno jé najboljše goveje meso in ena krava zagotovi dovolj mesa vsaj za pol leta. Torej, imajo okoli 80 krav, tri bike (modeli grejo v akcijo enkrat ne leto, preostali čas pa samo grdo gledajo) in nekaj ovčk. Njihova farma je za novozelandske razmere zelo majhna, nekoč je bila sicer večja, a je fotr Keith velik del zemlje prodal, da so lahko sin in obe hčeri zaživeli samostojna življenja. Imajo še tri kužate (dva pomagata pri kravah), konja, in pa cca. šest muck. Na farmi se nikoli ne ve, kolk v resnic.

Njihova bajta je zelo moderna za »kmečko« bajto. Zunanjo stran pokriva pločevina, kar je značilno za novozelandske podeželske hiše, od znotraj pa knauf in les (in izolacija, kar je redkost na NZ). Povečala in uredila sta jo po tem, ko sta se pred 11 leti poročila. Stoji na noro lepem mestu – razgled na gore, večino časa pokrite s snegom, mimo teče rečica, kjer plavajo rjave postrvi, čisto zraven farme rastejo ogromna evkaliptusova drevesa (se uporabljajo predvsem za les za kurjavo, saj rastejo zelo hitro), nad vsem skupaj pa kraljuje ogromno totara drevo. Do mesta je samo dobrih 10 minut vožnje, do prvega ornk mesta Greymouth (bolnica, Warehouse veleblagovnica in pa seveda McDonald’s za otroke) pa 40 minut.

Familija…

Za razliko od Andrewja, Janja ni prav nič kmetica. Hodi v službo, office job, vsak dan 8.30-15h (odločila se je, da bo delala samo šest ur dnevno, odkar ima tamale), v največji firmi na tem koncu, Westland Milk Products, tovarni, kjer proizvajajo predvsem maslo in mleko v prahu. Zbirajo in procesirajo mleko od 350 okoliških farm – to je cca. 150.000 krav in približno 2% vsega novozelandskega mleka (zadnji stavek si preberite še enkrat!). Janja je tudi strastna pletilka in z nekaj okoliškimi sosedami se vsak teden dobijo na kneeting sešnu, kjer na polno pletejo. :) Andrew pa poleg farme pomaga voditi še lokalno galerijo v Hokitiki. On je po univerzitetni izobrazbi v resnic umetnik (kipar) in doma v posebnem studiu izdeluje čudovite glinene posode, porisane z barvno glazuro, ki jih potem prodaja v galeriji. Zadnja leta bolj malo dela na tem, pravi, da mu otroka in delo na farmi poberejo preveč časa. Izgovori, izgovori…

Za tamala dva – Joshuo (9 let) in Leilo (7 let) – se tudi sploh ne zdi, da odraščata na kmetiji. OK, kar dobro poznata »zakonitosti« življenja na podeželju, sicer pa hodita v šolo od 9h do 15h, imata normalne krožke v mestu, doma vse polno igrač in igralnih aparatur, torej običajna razvajena mestna pamžka. Šola ni v mestu ampak v bližnjem naselju, pet minut vožnje stran. Običajno jih pobere in odloži šolski avtobus. Tamale prekladat naokoli je kar nerodno – na NZ velja zakon, da otroci do 12 leta (!) ne smejo biti sami doma, niti v šolo ne smejo sami (peš, s kolesom). Čeprav živijo na deželi, po lokalnih cestah večkrat na dan hrumijo ogromni tankerji, ki zbirajo mleko, in je zato nevarno za otroke. Tako, da se je urnik nas vseh vrtel okoli urnika otrok. Tukaj je tudi malo čudna navada, da so starši zraven, ko je otrok na krožku. Midva sva kar veliko pomagala, predvsem Irena, z domačimi nalogami, prevažanjem, babysitanjem, Irena je parkrat šla pomagat tudi v šolo. Lokalna šola ima samo tri razrede (skupaj cca. 50-60 otrok), v enem razredu so po tri starostne skupine – Leila in Joshua sta na primer v istem razredu (Joshua je kar malo užaljen zaradi tega, heh). Predstavljajte si torej, kako mora biti učiteljici težko, saj nimajo seveda vsi otroci v enem razredu vsega učnega materiala enakega. Zato imajo dneve, ko pridejo pomagat starši, če lahko. No, Irena je bila ta starš, namesto Andrewja…

S čim se tamali ukvarjajo… Joshua trenira fuzbal v lokalnem klubu za otroke. Fuzbal kot rekreativni šport na Novi Zelandiji postaja resna alternativa tradicionalnemu rugbyju, saj starši nočejo imeti totalno razbitih otrok. Joshua kar raztura fuzbal, letos je dobil pokal za najboljšega igralca. Sezona traja sicer samo od aprila do septembra, in vse je nekako organizirano s strani staršev, tudi trener je eden od staršev. Je bil pa tudi za vse nas ritual iti skoraj vsako nedeljo v Greymouth na tekmo, pa pol ali na bazen, ali na pir, ali v Meka. Kva jih je dobr gledat, tamale, vsi na žogo, po koncu tekme pa, ko si morajo dat roko, pa »good game-good game-good game…« (edino mali George je govoru »bad game-bad game-bad game…«). Joshua hodi še na privat inštrukcije kitare, Leila pa klavirja. Leila je tudi primabalerina. :) Uf, kva je Irena trenerala z njo za izpit, nič se ji ni dal (Leili)! Zdaj je v obdobju, da bi mela lep tutu, pa taprave baletne čeveljce, pa ojoj, make up! Pa vsakič obljub, da zdaj bo pa vsak dan vadila doma, japajade! No, ampak na srečo je pravi mali talentk. :) Tamaledva razumeta kar velik slovensko, govorita pa skoraj nič, na žalost. Smo jih pa naučil tatežkih besed, ful dobro rečeta »presenečenje«, pa »čmrlj« in podobne, mata čist slovensko izgovarjavo. Pa slovenske kletvice, seveda! Dobro, da jih noben drug ne razume, in da tudi sama ne vesta, kaj pomenijo! :)

Veliko pozornosti so deležni še štirje (!) »hišni« mucki (pridejo v hišo par urc vsak dan), sestrici Treea in Sparkles, in Treeina mladička Tačko in Curly, ki smo ju klicali The Ginger Boys. Keri cukri, poglejte si na slikah!

Najin »delovnik«…

En teden po tem, ko sva prišla, je Igor že začel delat v firmi, kjer dela tudi Janja. Westland Milk Products je v tistem času ravno implementirala neko Microsoftovo aplikacijo in Igor jim pomagal s tehničnimi in vsebinskimi rešitvami, ker je imel izkušnje od prej. Imel je res srečo, ker na NZ ni lahko dobit dobre službe, sploh pa ne na nekem odročnem West Coastu. Nova Zelandija zadnja leta zelo velikodušno tala enoletne working-holiday vize (nekaterim razvitejšim evropskih državam celo neomejeno število) in ko mladi pripotujejo sem, mislijo, da bodo enostavno dobili šiht in zaslužili dovolj za svoje potovanje. Pol so pa slabe volje, ker ne najdejo drugega kot wwoofing (brez zaslužka) ali dolgočasnega in napornega pobiranja sadja. Težko je najti delo v svoji profesiji. No, Igor ga je, z Janjino pomočjo. Delo je vključevalo manj stresa in obremenitve ter več denarja, kot v Sloveniji – kaj še češ boljšega? V treh mesecih (več zaradi pogojev vize itak ni smel delati) je zaslužil cca. 7000 EUR. Ni slabo! Ponudili so mu tudi podaljšanje pogodbe, če bi želel. Res lepo…

Irena je pa špilala gospodinjo v tem času, in si šla na živce z Andrewjem, haha! Saj najprej je bilo še kul, mela je načrte, da bo ne vem kaj počela, potem pa je hitro ratalo dolgčas. Itak je bilo s tamalimi velik dela, pa v štacuno je bilo treba hodit, pa doma kej pospravit, pa kužke na sprehod… Drugače je pa organizirala plesni tečaj, enkrat na teden v lokalni dvorani. Naredili smo plakate in letake, jih sprintal na barvni papir in nalimal po mestu ter poslal v poštne nabiralnike po okolici. Na prvi klas (zastonj) je prišlo več kot 30 ljudi! No, potem jih je prihajalo nekje med 10 in 20. Super je bilo, tut Igor je pomagal učit gospe, ful so ga mele rade, hehe. Bilo je kar težko na začetku, saj še nikoli ni uradno učila plesat, pa še v angleščini. Ampak je vse skupaj zelo dobro izpadlo. Ful dobra izkušnja in folku je bilo res všeč. Res neverjetno, kako se da v neki Hokitiki z malo iznajdljivosti in pomoči lokalnežev skupaj spravit nekaj takega. Mela je še par privatnih ur, enemu paru je pripravila poročni ples (je povabljena na poroko decembra), pa učila je plesat na dramskem krožku v srednji šoli v mestu. Super! Konec decembra je udeležencem tečaja obljubila še novoletni plesni party v pubu, yeah!

Igor je z Andrewjem in Joshuo enkrat na teden hodil streljat na pokrito strelišče – streljanje v tarčo z razdalje 25 metrov (guy’s night out, heh). Pravi kavboj, ej! Na koncu je bil že po lokalnem cajtngu Hokitika Guardian opevan za svoje dosežke, haha… najboljši rezultat je imel 98 (to sta dve devetki in osem desetk!). Not bad for a city schmuk. Strelišče se, ironično, nahaja nasproti spomeniku, postavljenemu žrtvam psihopatskega lokalnega farmerja Stanleya Grahama, ki je leta 1941 ustrelil in pobil sedem policistov, ki so ga 12 dni lovili po okoliških gozdovih in na koncu našli mrtvega od lastnega strela. Andrewjev fotr se Stanleya dobro spomni, a nerad govori o tem dogodku.

Kaj smo še delal? Vsaj enkrat na teden sva hodila v gym, na spinning, pa mal zumbe, pilatesa (ja, to sam Irena, pa včasih mama Janja, ko smo jo uspel zbezat od otrok in pletilk). Mal smo hodil na izlete in hajke, West Coast premore namreč veliko čudovite narave. Ene parkrat sva šla tudi laufat (sva mislila, kok bova hodila laufat, pa kurc, k so sami pašniki in ograje naokoli, se je vedno treba odpeljat kam…), pa s kolesom… Irena je bila tudi zraven na smučarskem krstu tamalih, na nekem smučišč blizu Arthur’s Passa. Kva se hitr naučijo, ej! Ja seveda, pa svetovno prvenstvo v rugbyju… O tem kasneje, si zasluži kar poseben post.

Ležerni večeri so se za nas odrasle ponavadi začel šele, ko sta šla Leila in Joshua spat. Takrat so na vrsto prišli filmi, UNO, Settlers of Catan ali tarok (yeap, Andrewja smo naučili tarok, čeprav komaj) ob obvezni flaši Tui piva ali kozarcu poceni rdečega vina, riževih krekerjev s humus omakco in občasni pipci brucea. Sweet as bro’…

Tako torej…

V Hokitiki sva hengala in spoznavala drugačen, »ruralen« način življenja, ki je pretežno ne-stresen in počasen. Nikomur se nikamor ne mudi. Ljudje na tem koncu definitivno niso toliko obremenjeni z vsakdanjimi potrebami sodobnega potrošništva in tako največ pozornosti posvečajo družini, delu na farmi in vremenskim poročilom. :) Pogovori z ljudmi (sosedi, prijatelji, mimoidočimi, …) VEDNO potekajo v sproščenem in prijaznem vzdušju. Nihče se ne bo spustil v nepotreben konflikt, vsi so korektni in vedno pripravljeni pomagati.

Konec septembra smo si pa vsi skupaj privoščili smučarsko-pomladanske počitnice v Wanaki… Dost je blo garanja!

1 comment

No ping yet

  1. Živa says:

    Prav prijeten odklop pri žlahti!!

Leave a Reply to Živa Cancel reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>