Obsega kar 8400 kvadratnih metrov na 3800 metrih nadmorske višine, tako ni težko zaključit, da gre za največje visoko ležeče jezero na svetu, na meji med Perujem in Bolivijo. In medtem, ko naju preveč obljudena perujska stran jezera Titikaka ni tako impresionirala, naju je bolivijska totalno očarala, zlasti Isla del Sol, otok sonca, od koder izvira cela vrsta najmogočnejših inkovskih božanstev. Vsi so bili »spočeti« prav tu, od Intija (boga sonca), Pachamame (boginje zemlje), do bradatega Viracocha (glavnega božanstva) in samega Sonca, you name it. Celo področje je zato močno povezano z mistiko starih verovanj, ki jih večina današnjega staroselskega prebivalstva še vedno sprejema in spoštuje.

Jezero Titikaka leži na Altiplanu, suhem, visokem in obsežnem andskem platoju, ki se razprostira od južnega Peruja, prek Bolivije, vse do severnega Čila in Argentine. Tu je zrak zaradi višine tako redek, da se ti že po petih metrih klanca ali stopnic blede pred očmi. Na tej višini si tudi bistveno bolj izpostavljen soncu, vetru in ostalim vremenskim pojavom. Nebo dominira.

Življenje v tem delu sveta teče relativno počasi. Ljudje te načeloma ne gnjavijo zaradi denarja, tu tudi ni prisotnega kakega kičastega turizma, zato smo večinoma prevladovali backpackerji z vseh koncev. Bolivija nasploh je zelo popularna destinacija med mladimi popotniki, saj je a) poceni in b) ponuja veliko v smislu avantur, kulture in podobnega.

Potem, ko sva na bolivijski meji opravila z dolgočasnimi formalnostmi, sva se prvo noč nastanila v Copacabani, zasanjanem kvazi-turističnem mestecu ob jezeru, od koder sva naslednje jutro z ladjico pičila proti otoku Isla del Sol. Izkrcala sva se na severnem koncu otoka v vasici Cha’llapampa, kjer sva se s še nekaj fellow travellerji cel dan prekladala gor in dol po otoku ter raziskovala številne ostanke inkovskih zgradb, ki ležijo po otoku. Ker na otoku ni avtomobilov, konec koncev na njem niti ne živi veliko ljudi, je vseskozi prisoten trajen mir. V resnici imaš filing, kot da bi bil nekje v Sredozemlju, ne pa na 4k metrih.

Po celem dnevu hajkanja smo dan zaključili na južnem koncu otoka, visoko na grebenu vasice Yumani, od koder smo se potem cel preostanek dneva (ob flaši piva seveda) naslajali ob magičnih razgledih jezera in okoliških gora. Da pa je bilo vse skupaj še bolj dramatično, se je zvečer nad perujskim delom obale utrgala nevihta epskih razsežnosti. Bogovi so bili očitno zelo razpizdeni.

Awesome place!