Pred odhodom v bolivijsko džunglo sva si privoščila nekajdnevni počitek, če lahko temu tako rečemo. Z »društvenim« kombijem sva se iz La Paza odpravila v Coroico, majhno vasico v hriboviti pokrajini Yungas, nekakšnem vmesnem svetu med pretežno suhim visokogorjem, kjer leži La Paz, in amazonsko nižino, najino naslednjo destinacijo. Resna alternativa prevozu s kombijem in ena izmed stvari na najini »to-do« listi je bil kolesarski spust po slovitem »death roadu« oz. cesti smrti, kjer se iz La Paza v 65km spustiš kar za 3600m direktno do Coroica. Cesta smrti ima to simpatično posebnost, da te, poleg razrukanega makedama seveda, na eni strani cestišča spremljajo tudi do 600 metrov globoki prepadi. In zaradi tega naj bi bila to najnevarnejša cesta na svetu (in hkrati velika adrenalinska atrakcija), o čemer pričajo številne smrtne nesreče, tudi rekreativnih kolesarjev, med katerimi je najbolj znamenita tragedija, ko je v brezno letel tovornjak, poln delavcev. Vseh 100 potnikov je bilo mrtvih. No, zdaj ta cesta ni več tako nevarna kot včasih, saj so za avtomobile speljali varnejšo alternativno cesto, tako da se na stari cesti kolesarji ne srečujejo več z običajnim prometom. Sama vožnja s kolesom pa… well, stvar je tako skomercializirana in draga (vsaj za Bolivijo), da sva se odločila, da ne bova šla. Ha! Greva lepo na izi in mimogrede obiščeva neko zavetišče za živali blizu Coroica, imenovano La Senda Verde, za katero sva čisto slučajno slišala pred približno enim mesecem od Izraelke, ki je tukaj delala kot prostovoljka. Za volunterstvo nisva imela časa (ironično, ne?), sva pa vseeno hotela obiskati zavetišče in videti, kako deluje.

Do zavetišča sva prispela sredi dneva. Tudi s kombijem ni bilo najbolj enostavno. Povsod neki plazovi, odplaknjeni deli cestišč, ipd. Mimogrede, letos je Bolivijo dež pošteno namočil, kar za državo, kjer je infrastruktura precej boga, to lahko pomeni velike probleme. V La Paz sva v začetku marca prispela le nekaj dni po veliki naravni nesreči, ko se je na južnem koncu mesta zaradi namočene zemlje del hriba dobesedno odtrgal in s seboj odplaknil celo sosesko (več kot 1500 hiš) – fotke o razdejanju. Na srečo žrtev ni bilo veliko. Kakorkoli že, zadnjih nekaj kilometrov pred zavetiščem sva morala pešačiti po razritem makadamu, saj voznik kombija ni želel naprej. A končno je bilo spet toplo, soparno, govorim zase (Irena), Igor v takem podnebju ni ravno najbolj srečen. Pokrajina Yungas že veliko bolj spominja na tropski svet. Zavetišče je bilo skrito v dolini bučne reke Yolosa, povsod okoli so se dvigali visoki in z zelenjem poraščeni hribi, padavine so bile pa na »on« in »off«.

OK, zavetišče. Ustanovljeno je bilo leta 2003 in je zdaj eno največjih v Boliviji. Ima nekaj zaposlenih, vedno pa je naokoli tudi lepo število prostovoljcev (večinoma popotniki), ki pomagajo pri skrbi za tamkajšnje živali, in za svoje delo plačujejo 150 USD na teden (pazi, ne prejemajo). Dela je ogromno in vse se vrti okoli dobrobiti živali. V ospredju so opice (4 vrste), teh je največ, v zavetišču pa domujejo tudi coatíji (rakunu podobne živali), ris, andski medo, ptiči (v glavnem papige), želve, itd. Lastnika Vicky in Marcelo, ful simpatična zakonca, sta praktično cel dan med opicami… čudaka! :) Svojemu delu sta totalno posvečena in opice tretirata kot svoje otročičke. Ko po kakršnikoli poti naletita na žival v stiski, ji skušata na vsak način pomagati. Veliko opic dobita iz La Paza, kjer tamkajšnja »animal rescue« služba te majhne pobaline pobira kar z ulic (največkrat gre za pobegle ali zavržene »domače ljubljenčke«). V samem zavetišču imata za opice urejen poseben rajon, kjer se lahko gostje z njimi pobližje spoznajo, kar pomeni, da plezajo po tebi, ti stikajo po žepih, če se počutijo zadosti sigurno, ti lahko celo zaspijo v naročju. Cute. Na sploh je vzdušje v La Sendi Verde zelo prijetno in pozitivno. Vsi zaposleni in prostovoljci so tam zato, da živalim pomagajo, in te ljubezen vračajo. Edina nadloga (ampak res svinjska) so sandflies (mušice), ki tako grdo pikajo…  Igorja so tolk požrle okol gležnjev, da so bili zaradi oteklin 2x večji kot ponavadi (seveda se je ful praskou). In ne smeš uporabljat tahudih DEET repelentov, ker te lahko opice poližejo in jim je slabo… samo naravne. To so pravi roji, ki letajo okol tebe… grozno.

Kaj še… ja, zavetišče se financira predvsem s prostovoljnimi donacijami in gosti (kot sva midva), ki tam prespijo (privat kočice so prou kjut). Vsak dan se pri njih ustavi tudi ekipa kolesarjev, ki pride po »cesti smrti« direktno k njim na kosilo. Tisti dan, ko sva bila midva tam, jih ni in ni bilo… Prav zaskrbljeni smo bili že vsi. In potem končno pridejo, ene 3 ure kasneje: na poti so naleteli na nov plaz, ki je popolnoma zasul cesto, tako da jih je moral kombi pridet iskat, jih zapeljat gor do križišča z novo cesto, po novi cesti čist do dol, in spet gor po stari cesti, da so lahko nadaljeval od plazu naprej. Jao! Pazi, govora je o skoraj 4000 metrih višinske razlike!

Prostovoljstvo je zelo dobro razvito v Boliviji – največkrat pa prostovoljci plačujejo tudi denarne prispevke. Ogromno je sirotišnic, veliko je otrok brez staršev, ali z malomarnimi ali celo zlobnimi starši. In prostovoljstva niso vsa za dobro tistih, ki te potrebujejo. Velikokrat gre ves denar v roke ljudem, ki organizacijo vodijo. Primer sva slišala od avstralskega para, 24 let sta stara, bila sta 3 mesece v sirotišnici, ki pa je bila samo pretveza. Nič ni šlo za dobro otrok, njihova žalostna usoda je bil zgolj zlorabljena s strani staršev (ja, skoraj vsi so imeli vsaj enega starša). Ta par tako ni hotel plačevati upravljalcem sirotišnice, ampak sta plačevala direktno za otroke (jim nosila darila, igrače, ipd.). Od prijateljev sta zbirala denar in zbrala kakih 3000 USD. Zdaj sta se odločila, da zgradita v tej vasi hišo, ki bo skrbela za te otroke na spodoben način. Uau, kakšna človeka! 4 leta mlajša od mene, pa tako karizmo in karakter, da sem ju občudovala kot kakšen otrok. Noro, kakšen vtis sta naredila name. Ponosna, sproščena, lepa mlada človeka, ki vesta kaj hočeta.

Eni ljudje so res zelo nesebični in delajo za dobro drugih – tudi vsi v La Senda Verde. To je tolk fajn doživet in bit med njimi, kar nalezeš se. In ko te opica kapučinka z mladičkom na hrbtu prime za roko ali ti spleza za vrat – so vse sandflies pozabljene…