«

»

May
15

Okoli najvišje gore sveta

O trekanju v Himalaji verjetno sanja vsak, ki je zaljubljen v gore. No, tudi če nisi lih zaljubljen v gore, je ideja o hajkanju v tem delu sveta noro mamljiva. Če si že ravno tam in imaš čas. :) Sredi najine Indije je padla odločitev, da pičiva v Nepal. Kolega Andy iz Kanade, ki me je prvotno navdušil za to, se je tja ravno odpravljal, in zato sva tudi midva z Ireno najin schedule probala prilagodit temu, da bi se jaz z Andyjem eventualno dobil in šel z njim na enega izmed bolj zajebanih trekov, natančneje v Everest Region ali Khumbu (po nepalsko), torej v območje najvišje gore na svetu. Na žalost se z Andyjem ni izšlo, v Indiji si ne moreš kar tako na hitro vsega pogledat, saj se ti scufa od napora, povrh pa me je zastrupitev s hrano v Hampiju tolk zdelala in mi pobrala energije, da sem v Katmanduju rabil še kak dan ali dva, da sem prišel vsaj na 3/4 normalnega počutja. Andy je bil takrat že besno v gorah. Škoda, i’m on my own then…

Everest Region

Da za začetek mal opišem ta konček Nepala. Everest Region je ena najpopularnejših treking destinacij v Nepalu. Prvič, zaradi noro lepih gora seveda, hajka se namreč v osrčju Himalaje in vseskozi te obdajajo pet, šest, sedem ali celo osem tisočaki z Everestom na čelu (čeprav je veliko drugih vrhov, ki so na pogled lepši). Drugič, zaradi občutka odmaknjenosti od civilizacije, 14 ali več dni brez telefona, interneta, televizije… Tretjič, zaradi samega izziva, saj se večino časa hajka na višini med 3500 pa vse do 5500 metrov, v zahtevnih vremenskih razmerah. In četrtič, zaradi bogate zgodovine alpinizma in kulturne dediščine tamkajšnjega prebivalstva, ki te spremljata na vsakem koraku.

Kar Everest Region naredi bolj »ekskluzivnega« od še bolj popularnih treking regij okoli gorovja Anapurne v centralnem delu nepalske Himalaje, je tudi težja dostopnost, saj se moraš za prihod v mestece Namche Bazaar (kratko Namche), kot glavnega izhodišča za številne poti v regiji, ali podati na težek šestdnevni hajk iz mesta Jiri ali pa vzeti relativno drag let, ki te »dostavi« v Lukli, dva dni hoje stran od Namcheja. Zaradi tega v Everest regiji zaenkrat še ne vidiš »hord Izraelcev«, kot bi rekel Andy, in je vse skupaj zato bolj »romantično«. Je pa, kot rečeno, Everest Region še vedno treking destinacija svetovne klase in najbolj prometna špura je tista, ki vodi iz Namcheja navzgor po dolini Lobuche do tako imenovanega Everest Base Camp-a (EBC), glavne baze ekspedicij, ki se odpravljajo na vrh Everesta. Na tej poti vidiš veliko organiziranih treking skupin, največ iz ZDA, Kanade, pa tudi Rusije in Japonske. Kar preseneča je, da ne vidiš veliko Nemcev… :)

Priprave v Katmanduju

Moj plan je bil leteti v Luklo, trekati 14 dni ali več in se vrniti nazaj spet z letalom. Rezervirati letalsko karto (dva dni pred odhodom) je bilo še najlažje. Ker pa sem bil odločen hajkat sam, torej brez vodiča (ali/in nosača), je to terjalo kar precej nervoznih miselnih naporov ter letanja gor in dol po Katmanduju v samo treh dneh, ki sem jih imel na voljo (to, da me je Irena povrh vlekla še na oglede znamenitosti po mestu in okolici, ni ravno pomagalo). Še dobro, da sem se vsaj uspel po telefonu slišat z Andyjem, predno je zginil v gore, in tako dobit nekaj ključnih napotkov. Eden izmed njih je bil tudi nakup knjige Trekking in the Everest Region založbe Trailblazer – zelo, zelo dober vodič z noro velik detajlov in koristnih informacij, ki služijo pred in med potjo. Potem, ko sem imel zrihtano vse, kar se tiče opreme, dovoljenj, hrane in zdravil, mi je preostalo samo še vprašanje, s kom bom trekal. V principu lahko okoli Everesta trekaš sam, na vseh poteh so nanizane planinske koče (ang. lodge), kjer dobiš posteljo in hrano. Poti so dobro shojene, saj jih lokalni prebivalci uporabljajo že stoletja, orientacija tudi nikoli ne bi smela biti problem, povrh pa na poti vedno srečaš nekoga, ki ga lahko vprašaš za smer… Moraš pa obvezno trekat v družbi še z nekom, kar je po svoje logično, saj je bolj varno. V iskanju svojega »treking partnerja« sem imel nenormalno srečo. Na oglasni deski enega izmed popularnejših guest house-ov v mestu sem pustil listek s sporočilom, da pač iščem nekoga, ki bi šel z mano trekat od takrat in takrat naprej, po približno tej in tej ruti, ipd. Oglasil se mi je en Američan z imenom Farokh (ne ravno tipično ameriško ime), na prvi pogled simpatičen tip, ki pa se je na koncu izkazal kot ZELO DOBER treking kompanjon in tudi frend…

Touch-down v Lukli in aklimatizacija v Namcheju

Uf, takega leta pa še ne. Z majhnim motornim letalom smo iz Katmanduja poleteli okoli 6.30 zjutri. Prvih deset minut smo skozi okno letala lahko gledal zamegljene hribe in doline, v naslednjih petih minutah so se v daljavi začele prikazovati velikanske gore, v naslednjih petih minutah so nas naokoli in naokoli popolnoma obdajale gore, plus začela nas je premetavati grozna turbulenca, potem pa kar naenkrat BAAM! in pristali smo v Lukli. Kej tacga! Letališče je prov smešno, leži na vrhu hriba, pista pa je speljana strmo navzgor po klancu. Ni čudno, da nosi oznako »najnevarnejšega letališča na svetu«. En Izraelc na letalu je med pristankom kar skup padel, tudi Farokhu je bilo grozno slabo. Res neverjetno. Ko stopiš ven iz letala, te scena kar mal hipnotizira. V 20 minutah z višine 1300 na 2800 metrov, torej na višino Triglava praktično, vsepovsod zasnežene gore, zadihaš mrzel zrak, in ko stopiš na »terminal« po svojo prtljago, tam mrgoli lokalcev, ki iščejo delo in se ponujajo kot vodiči ali nosači. Pa smo v Himalaji jebemti!

letališče v Lukli

Ko sva prišla k sebi in pojedla fruštek sva pičila na pot. Že po nekaj minutah hoje sva bila totalno hepi, ful nama je dogajal zarad gorskega okolja in lepega, sončnega vremena. V tem delu poti je sicer vsepovsod polno lokalnega življenja, vasi in polj, pokrajina pa hribovita in zelena. Na poti je bilo kar prometno, poleg treking grup so se gor in dol stalno podili nosači in karavane natovorjenih osličkov ali dzo-jev (mešanec med kravo in jakom, ki živi v višjih legah). Še ena posebnost tega dela sveta, ki je takoj padla v oči, je tudi močna prisotnost tibetanskega budizma. Na poti te namreč stalno spremljajo stupe, molitvene zastavice in kamni mani z vklesanimi budističnimi mantrami. Tu torej živijo Šerpe, staro tibetansko ljudstvo, ki je deželo naselilo nekaj sto let nazaj. Ljudje so noro prijazni in ljubeznivi, vedno se ti lepo nasmehnejo in odzdravijo z odkritosrčnim namaste (kar v poenostavljenem prevodu pomeni »dober dan«, nekoliko bolj poglobljenem pa »pozdravljam božansko v tebi«). Šerpe so si v zadnjih sto letih utrdili renome odličnih alpinistov in vodičev, ki spremljajo praktično vse resnejše ekspedicije v Himalajo. To jim je uspelo predvsem zaradi dobrega poznavanja gora in telesne pripravljenosti, saj fizično zelo dobro prenašajo ekstremne višinske razmere. Ker so njihove usluge v okviru ekspedicij za nepalske razmere zelo dobro plačane, povrh pa dobro izkoriščajo denar od naraščajočega turizma v regiji in številnih donacij iz tujine, so si v tem, na pogled zelo negostoljubnem delu sveta ustvarili relativno dobro življenje.

karavana natovorjenih osličkov na poti

S Farokhom sva večino dneva med hojo pričala vsak malo o sebi, da sva se bolje spoznala. Tip je po rodu Iranec (od tod torej ime) in njegova familija je sredi osemdesetih med vojno z Irakom emigrirala v ZDA in se tam ustalila. Farokh zdaj živi v San Franciscu, kjer je bil do nedavnega zaposlen kot account manager pri neki software firmi, potem pa dal odpoved in zdaj svobodno potuje po svetu. Kot mi vsi ostali… :)

Dan sva zaključila v vasi Bengkar na pol poti med Luklo in Namchejem. Nastanila sva v najinem prvem lodge-u, precej simpl domu neke tričlanske, ful prijazne Šerpa familije. Sploh petletni sinček Sonam je bil noro lušten, znal je kar nekaj angleških besed in tako smo lahko cel večer vadili iz njegove angleške knjigice/slikanice… »Eliphant, monkee, iceeee creeeeeeeaaaaam…«.

Sonam in Farokh med jammingom

Naslednji dan je pot več ali manj potekala gor in dol po ozki ter lepo poraščeni dolini reke Dudh Kosi, nakar se je proti koncu z višine 2700 metrov hitro in strmo dvignila navzgor na višino 3500 metrov do mesteca Namche Bazaar. Tu sem prvič pošteno zadihal, začutil težke noge in drastično upočasnil tempo. Ajme meni! To je torej to… hajkanje v Himalaji.

Namche Bazaar je neuradna prestolnica ljudstva Šerpa v tej regiji. Je tudi glavno izhodišče za številne treking poti v območju in v resnici zgleda kot pravo gorsko turistično mesto – polno nastanitev, štacun, turističnih agencij, restavracij, celo Irish Pub in German Bakery premore… seveda vse skupaj v nekoliko bolj asketskem stilu. Smešno. Tu sva s Farokhom preživela dva dni, zato da sva se aklimatizirala. Nad višino 3000 metrov je aklimatizacija zelo pomemben dejavnik trekinga. Z vseh koncev slišiš opozorila o nevarnostih višinske bolezni, ki se lahko manifestira na različne načine, od rahle utrujenost, glavobola ali nespečnosti, pa do slabosti in vrtoglavice ter najhujših oblik, kot so pljučni in možganski endem, zaradi katerih ljudje umirajo. Ja, dejansko umirajo, čeprav ne pogosto, presenetljivo pa so zelo pogosti nujni helikopterski odvozi obolelih in praktično vsak, čisto vsak človek bo na tem trekingu občutil takšne ali drugačne simptome. V Nepalu sem spoznal kar nekaj ljudi, ki so bolezen pošteno fasali in morali zaključit svoj treking pred ciljem. Zato je treba pot pametno splanirat in se strogo držat priporočil o postopnem dvigovanju (vsak dan je lahko kraj nočitve le 300-400 metrov višje od prejšnjega).

Namche Bazaar in vrh Kongde Ri

Počasi navzgor po dolini jetijev

Najin plan je bil pred štartom večinoma dodelan. Namesto po najbolj »prometni« dolini, ki vodi do EBC-ja, sva se odločila, da navzgor pičiva po sosednji dolini Gokyo do istoimenske vasi na višini 4790 metrov, potem pa čez prelaz Cho La (5350 metrov) v »glavno« dolino Lobuche in do EBC-ja, ter po tej dolini nazaj dol do Namcheja in Lukle. Poanta je bila, da turo opraviva krožno, kar je bolj zanimivo in zabavno (in zaradi vmesnega prelaza tudi težje), in se povrh izogneva gnečam v dolini Lobuche. Strinjala sva se tudi, da navzgor hodiva počasi in se ravnava po najini knjigi/vodiču/bibliji, ki za vse poti navzgor narekuje »previden« scenarij nočnih postankov. Lepo počasi in z užitkom. :)

karta regije s kraji in dolinami, kjer sem hajkal

V Namcheju sem pustil tudi nekaj stvari – šlape in kratke hlače, za katere se je že prvi dan izkazalo, da jih niti slučajno ne bom rabil.

Dolina Gokyo je zelo mirna, razen Šerp, ki furajo nastanitve za pohodnike, v tem delu Khumbu regije ne živi prav veliko farmerjev. Dolina je še posebej znana po jetijih, legendarnih divjih opičnjakov, ki naj bi živeli tu in drugod po Himalaji. V vasi Machermo naj bi leta 1973 jeti napadel in ranil neko domačinko in pobil nekaj živine in tudi sicer veliko Šerp in celo alpinistov/raziskovalcev radi pripovedujejo o nenavadnih pojavah, ki so jih opazili v hribih. Do danes še nihče ni uspel ujeti jetija v kamero, obstajajo samo skice teles in fotografije nepojasnjenih odtisov v snegu, zato “The Abominable Snowman”, kot mu radi pravijo, ostaja le mit.

Do konca doline sva rabila štiri dni z naslednjimi postanki: Namche – Khumjung – Dole – Machermo – Gokyo. Pot razen težkega dihanja zaradi višine fizično ni predstavljala nič pretresljivega, pač pa je bila prava uživancija. Vsako jutro oz. dopoldne, ko sva štartala, sva imela krasno, sončno vreme s super razgledi. Po cca. štirih ali petih urah hoje sva bila običajno že nastanjena v najinem lodge-u in potem celo popoldne lenarila, brala, kartala, jedla, pričala z ostalimi pohodniki, ipd. Lodge-i funkcionirajo več ali manj po istem principu. Gostitelji ti posteljo dajo praktično zastonj (običajno sva si s Farokhom delila double bedroom), hrano ti pa potem ornk zaračunajo. Kar je po svoje logično, saj je treba iz Lukle ali celo Jirija gor prinest peš prek nosačev ČISTO VSE. Edina stvar, ki jo v teh krajih lahko gojijo, je krompir. Sobe so bile zelo zelo simpl in zelo zelo mrzle. Največja jeba je bila, ko se je bilo treba vsak večer sleči in spraviti v spalko ali obratno zjutraj. Matr sem klel od mraza. Kurili so samo v jedilnicah in sploh ne drv (normalno, saj na tej višini nič ne raste), pač pa posušen jakov drek. Tudi jedilniki so bili povsod več ali manj isti – kosmiči, jajca, tradicionalni dal bhat (riž, zelenjava, župa iz leče), pašta, ocvrt riž z zelenjavo, juha z nudlci, razno razne krompirjeve jedi, ipd. V resnic čist solidna hrana glede na razmere. Tudi pir se je dalo dobiti, ampak ga iz principa nisem pil, ker so se mi nekateri nosači na poti prav smilili, ko sem jih gledal totalno natovorjene z gajbami pirov.

Gozdno mejo sva za sabo pustila po Khumjungu, zanimivo, na višini 3700 metrov in takrat se je svet spremenil v tisto pravo, pusto visokogorje s širokimi ledeniškimi dolinami. Razgledi so iz dneva v dan postajali boljši, pokrajina pa čedalje bolj odštekana in »out of this world«. Vreme na celotnem treku je bilo presenetljivo konsistentno, kot rečeno zjutraj in dopoldne toplo in sončno, sredi dneva so se navadno začeli zbirati oblaki plus veter je počasi pritisnil, popoldne pa običajno potem vse v oblakih, mrzlo, pogosto je tudi snežilo. Naslednje jutro pa spet šajba.

navzgor po dolini Gokyo, v daljavi se vidi čelna morena ledenika Ngozumpa

Z zdravjem je bilo tudi vse OK, mene je edino v vasi Dole (na 4000 metrih) ponoči bolela glava. Glavobol je na srečo do jutra že minil, kar pomeni, da sem v principu lahko nadaljeval pot (v nasprotnem primeru bi si moral vzeti rest day oz. če bi bil glavobol močnejši, bi moral iti nujno za kakih 300 metrov ali več nazaj dol). Za vsak slučaj sem požrl še dva Diamoxa, popularno zdravilo proti višinski bolezni, zaradi katerega sem moral potem na vsakih pet minut iti scat (klasičen stranski učinek). Kar pa je tudi OK, saj to pomeni, da se telo uspešno privaja na višino…

V Gokyu (4790 m) sva preživela dve noči. Vas leži ob istoimenskem jezeru tik pod moreno velikanskega ledenika Ngozumpa, ki pokriva približno polovico doline. To je bil definitivno najboljši del poti, prvič zato, ker sva v lodge-u spoznala zelo kul ekipo ljudi, in drugič zato, ker je v okolici kar nekaj zelo dobrih dnevnih oz. poldnevnih hajkov. Eden te odpelje naprej po dolini še višje gor do serije jezer in čisto odfukanega gorskega ambienta, kjer si resnično »čisto sam«. Pri enem izmed jezer se ti z roba ledeniške morene povrh odpre noro dober razgled čez ledenik in praktično vse okoliške gore, vključno z Everestom. Drugi hajk, ki sva ga opravila, te pa pelje na vrh sosednjega »hriba«, imenovanega Gokyo Ri, na višini 5357 metrov, s katerega se ponujajo še boljši razgledi čez ledenik Ngozumpa in vse gore. Čist noro.

vas Gokyo in vrh Gokyo Ri (5357 m)

pogled z vrha Gokyo Ri - čisto na levo zgoraj se vidi Everest, spodaj pa ledenik Ngozumpa in vas Gokyo

Aja, še to, ko sva s Farokhom štartala iz Namcheja sem na telefon po ne vem kakem naključju uspel dobiti Andyja, ki se je ravno vračal v Namche iz ene druge smeri. In tako sva se le uspela dobit za en dan v Khumjungu, kjer smo ga skupaj pohengali in prespali in šli naslednji dan potem vsak svojo pot. Aleluja!

z Andyjem in Farokhom med partijo remija

Čez prelaz Cho-La

Zdaj je bil na vrsti prvi tehnično nekoliko bolj zajeban del poti, povrh tudi rahlo nevaren. Saj I guess je vsak gorski prelaz na višini 5000+ metrov lahko nevaren. Je pa še Andy razlagal, da je bil od treh prelazov, ki jih je on prečkal na svojem treku okoli Everesta, Cho-La še najbolj »tricky«, ker je pot tam precej strma in boga, plus paziti moraš, da ne zaideš. Povrh pa so naju na celotni poti navzgor po dolini Gokyo spremljali plakati o nekem pogrešanem Rusu, ki so ga februarja nazadnje videli, ko je šel ravno iz Gokya proti prelazu Cho-La. Jao…

Da prideš do začetka poti proti vrhu prelaza, moraš najprej iz Gokya prečkati ledenik Ngozumpa, za kar rabiš dve uri. Ker sva isti dan zjutraj pičila še na vrh Gokyo Ri, sva tako popoldne v miru prečkala ledenik in raje prespala v vasi Thangnak, torej pod prelazom. Naslednji dan sva navsezgodaj zjutraj štartala. Po ene dveh urah hoje sva prišla do prvega grebena, s katerega sva potem, kot naročeno, šla naprej po napačni poti. Na srečo sem po ene 20 minutah na drugi strani v daljavi videl ekipo nosačev, jim šel naproti (medtem je Farokh še kar hodil naprej), in jih vprašal za smer. Usmerili so me v čisto drugo smer, proti majhnemu sedlu visoko gor, za katerega niti slučajno ne bi porajtal, da je to najin prelaz. Farokh je povrh bil že pošteno stran in sem ga komaj priklical nazaj. Uf, OK, to ni blo preveč kul. Ampak zdaj sva bila spet skupi in obrnjena v pravo smer. A težji del dneva se je v resnic šele začel. Hoja proti vrhu prelaza je bila za popizdit težka. Sploh ne toliko fizični napor, čeprav so me na momente že mal krči grabil v nogah, pač pa čisto neke druge sorte napor. Predvsem dihanje je bilo pošastno in zaradi težkih nahrbtnikov, ki sva jih prenašala, sva se morala na vsakih 5-10 korakov ustavit, nadihat, in potem spet počasi naprej. Pot je bila zelo strma in dost zrahljana, večji del se je bilo treba prebijati tudi čez kamne, po snegu in ledu. Aja, pa na pol poti proti vrhu sva ugotovila, da voda, ki sva jo dobila v prejšnjem lodge-u, zarad ne vem kakšnega razloga smrdi po kerozinu in je tako nisva mogla pit. Đizs! Po dveh urah hoje v strm klanec sva bila na vrhu, na višini 5330 metrov, zmatrana in totalno dehidrirana, ampak zadovoljna. Vreme se je še vedno držalo, scena je bila spet abnormalno lepa in vsepovsod naokoli so bile napeljane budistične molitvene zastavice, ki vedno zelo pomirjujoče in navdihujoče delujejo na psiho. Ekipa Kanadčanov, ki je prišla z druge strani, naju je povrh še prijetno potolažila »It’s all the way downhill from here guys«. Hvala k****! Ko sva prečkala ledenik na vrhu prelaza, sva lahko končno napolnila tudi flaše z vodo, saj je od vsepovsod curila ledeniška voda. It’s all good! V roku ene ure na poti navzdol, se nama je odprl čisto nov razgled v dolino Lobuche z novimi špičkami in pokrajino.

Everest Base Camp

Potem, ko sva prespala v Dzonglhi, prvi vasi na drugi strani prelaza, sva naslednji dan pičila direkt do zadnje vasi v dolini Lobuche, imenovane Gorak Shep, na višini 5140 metrov. Tu je bilo pa res že za znoret mrzlo, pokrajina čist surova, koče dost nikakve, a ironično zelo dober GSM signal. Normalno, v tem delu poti sva naletela na ogromno skupin Kanadčanov in Američanov, ki so lezle po dolini navzgor. Poleg tega so karavane jakov in nosačev tovorile opremo proti EBC-ju. Res velik ljudi in dogajanja in velika razlika v primerjavi z Gokyom. Na momente so se zaradi počasnih skupin na določenih, ožjih delih poti že kar prometni zamaški delal… brrrr.

naprej po dolini Lobuche, v ozadju se zopet vidi Ama Dablam

Naslednji dan pa končno EBC. Pot do tja nič strašnega, samo 200 metrov višinske razlike. Zdaj v začetku maja je najboljši čas za obisk kampa, saj je mesec maj zaradi vremenskih razmer najboljši čas za ekspedicije na vrh Everesta. In res, ko sva se približevala destinaciji, sva lahko že na daleč videla na desetine oranžnih pik, šotore najrazličnejših odprav. Everest Base Camp je v tem času zares ogromen. Baje preko 1000 ljudi iz 40 odprav. Da sva prišla z enega konca kampa do drugega, se prebila čez ves ta labirint šotorov, sva po moje rabila kakšno uro. Res neverjetno, kako popularen je Everest. Vse odkar so leta 1856 prvič uradno obelodanili najvišjo goro na svetu, so se alpinistične odprave začele gnati proti vrhu, vse po vrsti neuspešno. In šele leta 1953 je to uspelo Novozelandčanu Edmundu Hillaryju in njegovemu Šerpi Tenzingu Norgayu. Danes se komercialni odpravi lahko pridruži praktično vsak malo bolj fizično sposoben človek, ki je pripravljen za to pihniti od 40 do 60 tisoč dolarjev in si vzeti dva meseca dopusta. Pri čemer pa je success rate prihoda na vrh samo 20%, saj se mora večina ljudi bodisi zaradi slabega počutja, bodisi zaradi slabega vremena obrniti nazaj.

ledenik Khumbu in Everest Base Camp (oranžne pikce) v daljavi

Popularizacija odprav na vrh Everesta je v veliko pogledih kontroverzna reč, v katero se ne bi spuščal, bi pa priporočal knjigo Into Thin Air, avtorja Jona Krakauerja (napisal tudi roman Into the Wild), ki se je leta 1996 kot novinar pridružil neki komercialni ekspediciji in bil osebno priča eni izmed največjih nesreč na Everestu, v kateri je v enem samem dnevu umrlo osem ljudi iz treh različnih ekip, ki so bile ujete v nevihti. Krakauer je bil eden izmed preživelih in tako v svoji knjigi dogodek opisal iz prve roke in se tudi dotaknil nekaterih vprašanj, kot so prekomerna komercializacija Everesta, negativen vpliv na lokalno kulturo in okolje, itd. V letošnji sezoni sta v okviru odprav umrli že dve osebi, v obeh primerih Šerpe, eden zaradi višinske bolezni, drugi pa menda zaradi zdrsa v eno izmed razpok na ledeniku Khumbu.

Vseeno, ko si enkrat v takem okolju in lahko na lastne oči občuduješ Everest od spodaj, si ne moreš pomagat, da ne bi občutil rešpekta do vseh alpinistov, ki lezejo na gore. Težko si je predstavljat, kaj človek fizično in psihično doživlja, ko je na takšnih ekstremih višinah. Sigurno ne uživa v svežem gorskem zraku, saj ga praktično nič ni…

Nazaj dol proti Lukli

Zadnji dan v Gorak Shepu sva se Farokhom zjutraj odpravila še na vrh hriba Kalla Patar, popularnega »razgledišča« Everesta in hkrati tudi najvišje točke EBC treka (5550 metrov). Tu sva lahko še zadnjič občudovala goro, mal pohengala, potem pa hitro pičila dol, saj se je na vrhu trlo ljudi, ki so se povrh kar metali ene čez drugega zaradi fotoportretov…

pogled z vrha Kalla Pathar (5550 m), v sredini Everest (8848 m), desno Nuptse (7861 m)

Za pot navzdol sva rabila samo tri dni in kot rečeno sva jo nazaj proti Namcheju tokrat ubrala po dolini Lobuche, kjer je veliko več življenja, tudi lokalnega, v obliki naselij, farm in budističnih zgradb ter »spomenikov«. V vasi Tengboche stoji npr. največji budistični samostan ali gompa regije Khumbu. Zadnji trije dnevi so bili v bistvu najbolj utrujajoči zaradi same razdalje in klasičnega podcenjevanja časa in energije, potrebnega za pot navzdol. Povrh naju je dvakrat zjebalo tudi popoldansko vreme, enkrat sneg/veter, drugič (na poti v Luklo) pa dež. Da ne omenjam, da sem si prvi dan povratka navzdol spet nategnil koleno…

A se nama je na koncu vse lepo izšlo po planu. Zadnji dan poti navzdol sva se ustavila še pri najini prvi Šerpa familiji v vasi Bengkar na čajčku, naslednji dan pa dobila svoj zic na letalu za Katmandu, čeprav so bili obeti slabi. V Katmandu sem prišel ves grd in poraščen, shujšan (verjetno zaradi pomanjkanja mesa oz. proteinov na poti), smrdeč (v 15 dneh sem se uspel trikrat stuširat), povrh pa sem imel žnable brutalno razpokane od mraza in vetra. Ampak zadovoljstvo je bilo neizmerno. Hajkanje v tem delu sveta in v takem okolju je, čeprav pošten fizičen izziv, neki totalno pomirjujočega, kot neke sorte meditacija in psihična sprostitev, chill-out. Res hecno. Zdaj razumem Andyja, zakaj ga stalno vleče nazaj…

tako sem zgledal po končanem treku

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>