«

»

Jun
05

On the road: Coromandel

Naslednja destinacija, polotok Coromandel, čeprav zelo lep, nama je razkril precej kruto zgodbo o Novi Zelandiji. Pred prihodom ljudi je večino dežele pokrival bajen pragozd in za ta del Severnega otoka so bila značilna mogočna kauri drevesa, ki so dominirala nad vsemi ostalimi.

And then the white man came.

In danes teh dreves praktično ni več, na Northlandu jih nekaj še stoji (glej post On the road: Northland), tu pa so posekali prav vsa. In to velja za velik del novozelandskega busha. Preden je ideja o zaščiti narave postala ena izmed glavnih vrednot Kiwijev, so ljudje besno sekali in požigali gozdove. Prvotni priseljenci zaradi lesa (tu so ga »najebala« predvsem velika drevesa, kot sta kauri in totara), kasneje pa zaradi pašnikov, ki danes pokrivajo, believe it or not, kar polovico dežele. In čeprav o Novi Zelandiji radi govorimo kot o deželi »nepopisnih lepot«, dejstvo ostaja, da danes gozdovi pokrivajo samo še 25% površine. In za tak »masaker« je bilo potrebnih samo 200 let. Ne vem, nama se to zdi dost žalostno, po drugi strani je pa Slovenija verjetno ena redkih držav s tako velikim obsegom gozdov (med 50 in 60%, je res?), zato nam je mogoče težko kaj tazga sprejet.

Hribovit svet Coromandel Forest Parka, kjer sva en dan trekala, nemo priča o nekoč velikanskih drevesih, ki pa so danes prisotna samo še v obliki trohnečih ostankov debel in štorov. In čeprav v zadnjih letih v tem delu Nove Zelandije potekajo obsežni projekti ponovnega pogozdovanja kauri-ja, je to slaba tolažba, saj drevesa potrebujejo več sto let, da »dozorijo« v orjake. Saj nočeva biti krivična, Nova Zelandija je gotovo ena najbolj okoljevarstveno osveščenih držav na svetu in toliko truda in denarja, kot se tu vlaga v ohranjanje naravne dediščine, ne vidiš drugje.


Prikaži večji zemljevid

Giro po polotoku Coromandel

Coromandel sva »obdelala« v petih dneh in razen napornega enodnevnega treka na vrh hriba Pinnacles, sva večino preostalega časa preživela ali furajoč se po vijugastih in hribovitih cestah polotoka, ali na čudovitih plažcah, kjer sva običajno spala. No, tu sva se seznanila še z eno novozelandsko »resnico« – mussel chowder (čorba iz klapavic) – kako neverjetno dober je. V mestecu Coromandel Town, ki je znano po gojenju teh školjk, sva ga prvič okusila v neki restavraciji in zdaj ga naročiva, kjerkoli ga lahko. Delicious stuff.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>