Potovati po Peruju je nekako tako, kot bi potoval po Grčiji ali Turčiji in vsepovsod srečeval ostanke antične Grčije, le da v tem primeru odkrivaš zapuščino starih ljudstev, ki so na tem območju živela na tisoče let, in katerih običaji se še danes odražajo v vsakodnevnih navadah dela prebivalstva. Prepričanje, da so skozi celotno zgodovino Peruja do prihoda Špancev bili Inki »alfa in omega« vsega, je napačno. Slednji so tvorili zgolj eno izmed zadnjih ljudstev, ki je na tem območju prevladalo nad vsemi ostalimi in v relativno kratkem času ustvarilo ogromen imperij (daleč izven meja današnjega Peruja), ki pa so ga Španci nato s presenetljivo lahkoto popolnoma uničili. Tako sva se na najini poti od Lime proti jugu marsikaj naučila o ljudstvih, kot so Huari, Paracas, Nasca, Chincha in seveda Inca. Vsako izmed teh je prvotno živelo na svojem teritoriju, kjer je oblikovalo svoj način življenja, nekatera pa so z nadaljnjim širjenjem nato asimilirala običaje in znanje ostalih premaganih ljudstev (v smislu agrikulture, tekstila, keramike, gradnje mest, itd.). Inki so bili zadnje kraljestvo, ki je svojo politično in versko dominacijo razširilo nad praktično vsa ljudstva severo-zahodne obale Južne Amerike in centralnega dela Andov. In potem je prišel Francisco Pizarro s svojo četico konkvistadorjev in vse razjebal…

Pachacamac

Prvi stik z zgodovino predkolonialnih civilizacij sva doživela v arheološkem centru Pachacamac na obrobju Lime (beri tudi prispevek Welcome to Lima, Peru), velikem romarskem mestu, ki je večji del obstoja pripadalo ljudstvu Huari, nato pa Inkom, ki so to območje osvojili v 15. stoletju našega štetja. V samem kompleksu ni kaj dosti zgradb ohranjenih, še najlepše se vidi zgradba, imenovana Mamacona, ki je bila v času Inkov posvečena vzgoji deklet, ki so služile inkovskemu kralju in bogovom (zadolžene so bile za pripravo ritualov, ipd.).

Paracas

Museo Regional de Ica je odličen, majhen muzej v Ici, založen z najrazličnejšimi najdbami ljudstva Paracas, med njimi tudi mumificiranimi telesi. Najbolj zanimive so prav gotovo številne umetno deformirane lobanje (majhnega otroka, ko ima še mehko lobanjo, so privezali na »natezalnik«), ki so v tistih časih izražale bodisi lepoto ali statusni simbol. Bolj kot si imel raztegnjeno glavo, večji »car« si bil, preprosto rečeno…

Nasca

Nekaj ur stran od Ice se nahaja mesto Nasca, znano po skrivnostnih slikah in linijah, takoimenovanih geoglifih, ki so jih pradavna ljudstva vrisala v puščavska tla nekje med leti 300 pr.n.št. in 700 n.št. Med njimi je približno 70 slik živali ali rastlin, nekatera precej ogromna (tudi do 300 metrov), zato si jih večina obiskovalcev ogleda kar iz zraka (s preletom v majhnem letalu). Midva sva ta del preskočila, sva pa o slikah marsikaj zanimivega prebrala. Med drugim tudi to, da nobenemu pravzaprav ni povsem jasno, zakaj so jih takratni prebivalci sploh narisali. Še najbolj verjetna je bojda razlaga, da so slike uporabljali kot astronomski koledar za planiranje sezon obdelave polj. S pomočjo slik so lahko približno napovedali prihod dežja, kolikor ga tam pač pade (beri: zelo, zelo malo). Če vas zanimajo podrobnosti, si več lahko preberete tukaj). Obstajajo pa seveda tudi druge, bolj divje, teorije. Na primer ta, da so takratna ljudstva navezala stik z zunajzemeljskimi bitji in so slike služile kot pristajalne steze za njihove ladje. How cool is that… :)

Nekaj podobnega slikam v Nasci sva le uspela videti na lastne oči in sicer na najinem izletu okoli otočja Ballestas (glej post Utrinki: Morski levi, pelikani, pingvini, delfini, …). Na poti do otokov smo se ustavili ob delu obale, kjer je v klif vrisana ogromna slika, podobna svečniku (od tod tudi ime Candelabra), velikosti 126m dolžine in 72m širine, ki naj bi nastala v času, ko so tu živela ljudstva Paracas ali Nasca. Spet o izvoru slike krožijo najrazličnejše teorije, ki razlagajo, da imajo prste vmes bodisi bogovi, bodisi vesoljci, bodisi je vse skupaj en pošten nateg…

Machu Picchu, Cusco in “sveta dolina”

Gremo dalje. Večina ljudi, ki obišče Peru, si seveda obvezno ogleda največjo zgodovinsko atrakcijo dežele (verjetno tudi samega kontinenta) – Machu Picchu. To skrivnostno inkovsko mesto je ostalo praktično nedotaknjeno in neraziskano vse do začetka 20. stoletja. Španski osvajalci ga niso nikoli odkrili, zanj so vedeli le nekateri okoliški staroselci. Še danes zgodovinarji niso čisto prepričani, kdaj je mesto nastalo, čemu je sploh služilo, in kdaj so ga njegovi prebivalci zapustili. In res je Machi Picchu nekaj posebnega. Leži visoko na hribu, iz doline ga ne vidiš, je zelo dobro ohranjeno, saj praktično vse stavbe še vedno stojijo. Rabila sva cel dan, da sva se prebila skozi dobršen del ulic, hiš, teras, lukenj… Igor je bil celo tako vnet, da se je zeloooo zgodaj zjutraj (okoli 4:30) postavil v vrsto za prve avtobuse, ki peljejo iz doline na vrh do vhoda mesta, in bil tako eden izmed prvih 400 srečnih ovc, ki so dobile dovoljenje za vzpon na sosednjo goro Wayna Picchu (velja namreč omejitev 400 ljudi na dan), s katere se ponujajo noro dobri razgledi na mesto in okoliške planine, gora je pa tudi sama po sebi zelo zanimiva. Od spodaj zgleda kot zelo strma skala, za katero si misliš, da je nemogoče splezati gor, a ko hodiš po ozkih inkovskih potkah, se kar nekako priplaziš do vrha. Še več, tudi na tej gori stojijo ostanki zgradb, ki sodijo v sklop celotnega mesta Machu Picchu.

Inki (in tudi druga ljudstva pred njimi) so bili tako očitno pravi majstri, kar se tiče gradnje na zelo težkih in nedostopnih terenih. Machu Picchu in nekatera druga mesta se dobesedno zlivajo s hribi in gorami, na katerih so postavljene. Številne monumentalne zgradbe, kot so templji, palače in trdnjave, so povrh zgrajene iz masivnih kamnitih blokov, za katere spet noben ne ve čisto točno, kako so jih uspeli zložiti skupaj brez uporabe žerjavov ali drugih zapletenih orodij. Tudi ceste so na veliko gradili, celotno inkovsko kraljestvo je bojda prepletalo več 30.000 km cest oz. poti, ponekod speljanih po zelo zajebanem gorskem terenu. En primer je lepo viden v Machu Picchuju, kjer se steza prek majhnega inkovskega mostu počasi povzpne po cca. 600-metrski navpični steni (glej fotografije spodaj). Crazy. Vse te primere gradenj ne vidiš le v Machu Picchuju, pač pa po številnih krajih v tamkajšnji obsežni dolini, imenovani El Valle Sagrado (sveta dolina), ki je veljala za center inkovske države s Cuscom kot glavnim mestom. Tu nekatere stare španske kolonialne stavbe stojijo kar na temeljih inkovskih zgradb, ki niso bile nikoli do konca porušene med španskimi vojnimi pohodi. Cusco tudi danes velja za prestolnico regije, saj služi kot glavno izhodišče za obisk bližnjih znamenitosti. Poleg turističnih kapacitet pa ponuja tudi zelo dober vpogled v vsakdanje družbeno in kulturno življenje »gorskega« dela prebivalstva Peruja, ki ga povečini sestavljajo potomci staroselcev.

Še ena omembe vredna inkovska specialiteta so terase, na katerih so pridelovali zelenjavo (večinoma krompir). Terase so bile običajno zgrajene na strmih pobočjih, ker so bila polja tako bolje izpostavljena sončni svetlobi, povrh pa so bila zaščitena pred poplavami v dolinah. Lepe primere teras sva zopet videla v Machu Picchuju in Ollantaytambi, še enem pomembnem inkovskem središču v “sveti dolini”.

Tako. Na to temo bi lahko še marsikaj napisala, pa verjetno nima smisla, ker je tako ali tako vse na internetu. Dejstvo je, da te ob obisku Peruja dobesedno posrka v raziskovanje njegove zgodovine, tudi če nisi ne vem kako vnet ljubitelj zgodovine. Kot npr. Irena… :)

In danes?

Preostali del zgodovine po prihodu Špancev se je odvijal, lahko bi rekli, po ustaljenem južnoameriškem kopitu. Popolna eksploatacija naravnih resursov in zatiranje staroselskega prebivalstva s strani kolonialnih sil, ustanovitev neodvisne države v začetku 19. stoletja ter počasna (in pogosto tudi krvava) pot k demokratizaciji. Država je bila od nekdaj politično in socialno izrazito turbulentna. Do pred kakih 15 let nazaj tudi zelo nevarna. Korupcija, vojaški udari, teroristični napadi, splošne stavke in protesti so bili pogost pojav, še posebej v osemdesetih (v Museo de la Nación je razstavljena zelo zanimiva fotografska razstava, ki prikazuje nasilje in ostale pizdarije iz tistega obdobja). No, danes je večina države relativno varna za popotnike, čeprav vidiš revščino vsepovsod. In še vedno vlada precejšna politična negotovost. Prav te dni v Peruju poteka finale predsedniških volitev, kjer se v drugem krogu za zmago merita kandidata Ollanta Humala in Keiko Fujimori. Kandidatura slednje je še posebej kontroverzna, saj gre za hči zloglasnega Alberta Fujimorija, bivšega perujskega predsednika iz devetdesetih let, ki služi tridesetletno zaporno kazen zaradi obsodb korupcije (in celo političnih umorov) v času njegovega predsedovanja.

Kljub vsemu duša starih indijanskih ljudstev v Peruju v resnici nikoli ni izginila, nasprotno, velik del današnjega prebivalstva še vedno sestavljajo njihovi direktni potomci, ki živijo pretežno v višje ležečih pokrajinah, in nekateri izmed njih še vedno ponosno govorijo stare jezike, kot sta Quechua in Aymara (to še bolj velja za najino naslednjo državo Bolivijo). Stari, predvsem inkovski, verski animistični običaji (in tudi drugi) so prav tako del vsakdanjega življenja Perujčanov v obliki festivalov in ostalih dogodkov, posvečenih Pachamami, Materi Zemlji. In nenazadnje tudi sama politika države je čedalje bolj usmerjena k ohranjanju te kulturne dediščine, zato je Peru ena izmed redkih južnoameriških držav, kjer je močno prisoten tisti pravi utrip stare Južne Amerike.