Spet en tistih postov, v katerem se vam bova hvalila s fotkami lepih plaž, bungalovčkov, visečih mrež, svežega kokosa ter pripovedmi o tem, kakšen neizmeren tropski raj sva odkrila. Tako pač to je, sorry. Irena si je zaželela malo morja in sonca po »azijsko« (za osvežitev spomina, Irena je svojo pot po JV Aziji začele šele sredi novembra, pri čemer pa ni videla kaj dosti morja). Ker sva imela po preživetem novem letu v Phnom Penhu do začetka najinega planiranega volunterskega »staža« pri neki lokalni izobraževalno-okoljevarstveni organizaciji še teden dni časa za ponucat, sva se odločila, da jo pičiva na jug, na obalo Kambodže.

Čeprav je obalni pas Kambodže precej manjši od tistega, kar premoreta sosednja Tajska in Vietnam, pa ni zato nič manj lepši, nasprotno, relativna nerazvitost infrastrukture in turističnih kapacitet mu dajeta svojevrsten čar. Hkrati pa tudi veliko potenciala, kar na žalost že prinaša zaenkrat še počasno, a neizbežno širjenje velikanskih hotelskih kompleksov in posh letovišč.

Midva sva v iskanju svojega obalnega kotička naletela na nemalo problemov, saj je bil jug Kambodže v tistem času, ko je na severni polobli vladala (baje) ena najbolj turobnih zim v zelo dolgem času, kar pošteno oblegan s turisti iz Zahoda in s tem posledično velika večina krajev in nastanitev ob morju polno zasedenih oz. prekomerno busy. Tako sva se na koncu začela ozirat proti skupini otokov zahodno od Sihanoukvilla, največjega obmorskega mesta v Kambodži. Otok Koh Rong je po opisih (in nekaj pričevanjih s strani drugih travelerjev) sodeč obljubljal pravi paradise, a tudi tamkajšnji bungalovčki in resorti, večinoma skoncentrirani v majhni vasici na jugo-vzhodni strani otoka, so na najine email prošnje o prostih sobah odgovarjali z neusmiljenim »sorry, we are absolutely completely full…«. Jeba, ampak na koncu nama je le ratalo. Igor je namreč po večurnem brskanju po netu našel nek obskuren popotniški blog, na katerem je njegov avtor objavil fotke zelo všečnih bungalovčkov na zahodni strani otoka, med drugim tudi telefonsko cifro lastnikov. Potreben je bil en klic in stvar je bila dogovorjena ter splanirana za naslednji dan. Yes!

View Larger Map

V Sihanoukville sva iz Phnom Penha prispela okoli dveh popoldne in se kmalu vkrcala na čoln, ki naju je po dvourni vožnji dostavil na Koh Rongu. Wau, bolj idilične scene si ne bi mogla zamislit. Točno to sva iskala. Na koncu podolgovate peščene plaže je stala majhna ribiška vasica, imenovana Sok San, in zraven set bungalovčkov v lasti »poglavarja« vasi, kjer sva se nastanila. Najina hiška je bila simpl, a mela je vse, kar sva rabila, predvsem pa balkonček z visečo mrežo in prednja dva kola zasidrana v morje. Urnik je bil čisto »otoški«, čez dan nič kaj dosti za počet razen valanja v pesku in čofotanja v vodi. V vasici tudi nič kaj dosti akcije čez dan, vse skupaj zelo ležerno, le tu in tam je izplul ali priplul kak ribiški čolniček. Zvečer je bilo nekoliko več dogajanja, ko so prižgali agregat za štrom (med šesto in deseto uro), in se je cela vas zgrnila v lokalno oštarijo gledat TV limonade. Prava milina. Neizmerna tropska lepota (cel otok je namreč poraščen z džunglo), mir, povrh pa še sproščeno lokalno življenje. Pa da ne pozabiva omeniti še najbolj sočnega in zajetnega kokosa ever, ki je rasel na tem otoku…

A očitno tako ne bo več dolgo. Tudi ta neokrnjen košček JV Azije bo namreč slej ko prej podlegel apetitom masovnega in petičnega turizma. Znano je, da je kamboška vlada pred leti celoten otok predala v koncesijsko upravljanje nekemu domačemu konglomeratu, ki namerava na njem zgraditi letališče in sodoben turistični center. Bljak. Kakšno preobrazbo bo doživel otok torej v naslednjih nekaj letih? Gotovo nekaj v smeri tistega, česar smo vajeni na Tajskem. Že recimo Sihanoukville je grdo in obupno mesto, polno pohlepnih domačinov in pohotnih flashy turistov na svojih express žurerskih turah preko največjih turističnih centrov JV Azije. Kar se Koh Ronga tiče bodo definitivno morali zapreti štacune in spokat kufre vsi trenutni (tuji) lastniki bungalovov na otoku in predati svoje idilične lokacije velikim investitorjem. Tako nama je potarnal nek Finec, sicer lastnik super luštnega resorta na drugem koncu prej omenjene plaže, ki sva ga nekega dne obiskala. Zemljo, na kateri stojijo njegovi bungalovi, je zakupil za dvajset let, zdaj pa mu tamkajšnji upravitelji grozijo z velikanskimi podražitvami najemnine in deložacijo.

No, ampak zaenkrat je ta konček Kambodže še vedno raj. In če bi brali opis te destinacije v kakem popotniškem vodiču, bi vam le-ta v sklepnih mislih gotovo namignil »pohitite!« :)