Oziroma jih vsaj midva z Ireno nisva. Ljudje vedno radi teoretiziramo, špekuliramo, razglabljamo o krivicah in grozodejstvih, ki se dogajajo v vojnah. Pri tem odkrito obtožujemo eno ali drugo stran, ki je kriva za celo vrsto zločinov kot posledica nekonvencionalnih metod vojskovanja, ignorance, obupa ali pač neusmiljenega sovraštva in »spranih možganov«. ZDA so vedno priljubljen grešni kozel, ko gre za kritiziranje vojn, v katere so direktno ali indirektno vpletene. Čeprav v svoji vojni propagandi običajno uporabljajo nekoliko bolj »civilizirano« retoriko, ki ji mediji radi nasedajo, pa to ne pomeni, da civilno prebivalstvo zaradi tega kaj manj strada, ali da so njihove vojaške intervencije bolj »humane« oz. upravičene.

Vojna v Vietnamu je bila totalno brezsmiselna in kruta. To je dejstvo. Brez kakega posebnega ekonomskega razloga, kot to velja za večino današnjih vojaških konfliktov (OK, masovna proizvodnja orožja vedno nekomu »koristi«), pač pa so bili razlogi povsem ideološki. In ZDA so v vojno očitno tako hudo zabredle, da so morale poseči po bolj radikalnih in destruktivnih metodah vojskovanja, katerih posledice se čuti še danes…

“Agent Orange”

Ko sva si Farokhom ogledovala razstave fotografij v muzeju War Remnants v Saigonu, posvečenemu vojni v Vietnamu (muzejske razstave tam so presenetljivo objektivne, saj večinoma pričajo o krutosti vojne in stradanju civilnega prebivalstva), sva naletela na eno izmed specialnih sekcij, ki je nosila ime »Agent Orange«. Kar sva tam videla, naju je totalno šokiral. Fotografije so kazale iznakažena in deformirana telesa ljudi, otrok in dojenčkov… živih in mrtvih.

muzej War Remnants v Saigonu

»Agent Orange« je oznaka izredno toksičnega herbicida, ki ga je ameriška vojska med vojno s pomočjo letal in helikopterjev na veliko špricala po pokrajinah Južnega Vietnama. Glavni namen je bil uničiti obsežne predele džungle, kjer je bila locirana vojska Severnega Vietnama, katera bi tako ostala brez kritja. Še en blazno »domiseln« cilj te operacije je bil špricanje polj, kar je ljudi na podeželju prisililo, da zapustijo svoje kmetije in se preselijo v mesta (ZDA so bile prepričane, da bodo s tem »izstradale« sovražnika, saj naj bi le-ta večino hrane pridobival prav od kmečkega prebivalstva).

Ameriška vojska je med leti 1962 in 1971 v Južnem Vietnamu ponucala preko 75 milijonov litrov tega sranja in uničila na milijone hektarjev gozdov in obdelovalnih površin. Več milijonov prebivalcev se je moralo zaradi zastrupljenih polj s podeželja preseliti v mesta, natančneje v revne slume. Združeni narodi so baje že leta 1966 ZDA obtožili, da so uporabljene metode kemičnega vojskovanja v nasprotju z Ženevsko konvencijo. State Department je tistega leta šele prvič uradno naznanil podrobnosti o svojih operacijah…

A zastrašujoče posledice tega ravnanja so se začele kazati šele proti koncu vojne in po njej. Ocenjuje se, da je zaradi prekomerne direktne izpostavljenosti herbicidu ali kontaminirane zemlje, vode in živine umrlo, obolelo ali bilo fizično iznakaženih približno tri milijone Vietnamcev. Preko 150.000 dojenčkov se je do danes (že tri generacije) rodilo z najrazličnejšimi deformacijami telesa. Tudi številni ameriški vojni veterani trpijo za posledicami izpostavljenosti herbicidu. Grozno, poglejte si te fotke recimo…

(photos by Jonathan Taylor; klikni na fotko za dostop do celotne galerije)

…ali pa tole zanimivo dokumentacijo s strani nekdanjega foto dopisnika Philipa Jonesa Griffithsa, ki je med vojno in po njej skupaj spravil številne fotoreportaže, med drugim tudi tole, posvečeno žrtvam herbicida – http://digitaljournalist.org/issue0401/pjg_thumbs.html, ki je izšla v okviru knjige Agent Orange: “Collateral Damage” in Viet Nam.

Še ena (šokantna) zanimivost. Eden glavnih proizvajalcev herbicida »Agent Orange« med vojno je bilo ameriško podjetje Monsanto. V kolikor ste gledali kontroverzni dokumentarni film Food Inc. iz leta 2008, ki zelo kritično govori o prehrambni industriji v ZDA, se boste sigurno spomnili zgodbe o Monsantu. V dokumentarcu je korporacija predstavljena kot izrazito manipulativen monopolist na trgu soje. S pomočjo političnih mahinacij in patentnih tožb je podjetju uspelo pridobiti 90-odstotni delež na trgu, povrh pa je njihov paradni produkt genetsko predelano sojino seme za »enkratno uporabo«, ki ga ni možno presajati.

V primeru herbicida »Agent Orange« je skupina prizadetih ameriških vojnih veteranov in njihovih družin v osemdesetih letih vložila tožbo proti Monsantu in nekaterim ostalim podjetjem, vpletenih v proizvodnjo herbicida za namen uporabe v Vietnamu. S pomočjo močnega odvetniškega zastopstva so se tožena podjetja uspela spretno »rešiti« z izvensodno poravnavo, ki je žrtvam herbicida zagotovila precej mizerno denarno kompenzacijo (max 12.000 dolarjev in posledičen odvzem državne invalidske pomoči). Case closed…

V zadnjih nekaj letih je ameriška vlada z Vietnamom naposled sklenila vrsto sporazumov, na podlagi katerih bo financirala projekte čiščenja in pogozdovanja najbolj kontaminiranih območij. Seveda v luči tesnejšega ekonomskega sodelovanja med državama. In s pomočjo ameriškega davkoplačevalskega denarja…

Masovno bombardiranje Laosa

Med vojno je večina kopenskih bojev potekala na območjih Južnega Vietnama. Severni Vietnam je velik del svojih enot in orožja tja spravil preko Laosa, ki je predstavljal »bližnjico« med obema deloma države. Laos je bil med vojno sicer deklariran za nevtralno državo, a je Severni Vietnam preko goratih in z džunglo poraščenih predelov kljub temu transportiral ogromno orožja in vojakov, povrh pa so mu pri tem pomagale tudi nekatere domače pro-komunistične frakcije. Mreža skrivnih poti in cest, tako imenovana Ho Chi Minh Trail, ki je bila speljana preko Laosa, je postala glavna oskrbovalna žila za enote Severnega Vietnama na jugu.

Ko je Američanom enkrat dopizdilo, so se »reševanja problema« lotili po svoje. Leta 1964 so začeli na veliko iz zraka bombardirati vzhodni del Laosa, kar je trajalo vse do konca vojne leta 1973. V devetih letih je ameriška vojska na Laos zmetala preko dva milijona ton bomb v okviru več kot 580.000 bombnih misij z namenom uničenja oskrbovalnih poti Severnega Vietnama (ki pa se ni zgodilo). Laos je s tem postal najbolj bombardirana država per capita v svetovni zgodovini.

Po končanih zračnih operacijah je veliko bombnega »materiala« ostalo neeksplodiranega (približno 30 odstotkov!). Največ majhnih bombic (del kasetnih bomb), ki danes še vedno ležijo vsepovsod, in so krive za cel kup nesreč med ljudmi, še posebej pa nevednimi otroki. Menda vsako leto umre ali se resno poškoduje približno 100 ljudi, ki ponesreči naletijo na eno izmed teh neeksplodiranih bombic (zgledajo kot nekakšna majhna žogica).

Ko potuješ po severu države, pogosto vidiš ostanke (praznih) bombnih tulcev in lupin, ki jih lokalci pridno uporabljajo za razno razne namene (za hišo, vrt, bankine, ipd.). Videlo smo celo tipa, ki je v velikanskem kosu bombe veslal čez reko. A problem je kot rečeno boleč in kroničen, saj je praktično vsaka provinca v državi »kontaminirana« z neeksplodiranimi sredstvi (ang. UXO – unexploded ordnance). Ker vlada in razne institucije, ki se s problematiko ukvarjajo, niti ne vedo natančno, kje vse se ta smrtonosni material nahaja, so obsežna področja zaradi potencialne nevarnosti off-limits in tako marsikateri farmer ne more obdelovati zemlje. Ocenjuje se, da je kar 78 milijonov bombic ostalo neeksplodiranih…

V glavnem mestu Vientiane deluje zelo posrečena lokalna nevladna organizacija COPE (www.copelaos.org), katere glavno poslanstvo je rehabilitacija žrtev neeksplodiranih bombnih teles v Laosu. Njihovo delo vključuje zdravstveno oskrbo (predvsem fizioterapijo) ter izdelavo protez ter drugih naprav za pomoč pri gibanju. S pomočjo vladnih ter številnih prostovoljnih prispevkov z vsega sveta so uspeli življenje olajšati tisočim in tisočim žrtvam. V okviru njihovega zdravstvenega kompleksa imajo tudi zelo zanimiv in informativen visitor’s centre, kjer sva med drugim spoznala 20-letnega Phongsavatha, ki je nekaj let nazaj izgubil vid in obe roki zaradi ene takšnih bombic. Je eden najbolj vnetih promotorjev centra in član organizacije, ki se bori za globalno prepoved uporabe kasetnih bomb (fant svoj majhen laptop uporablja s pomočjo ustnic!). Na tem videu ga lahko vidite med debato s Hillary Clinton, ki je Laos obiskala lani, med drugim tudi COPE – http://www.youtube.com/watch?v=2rZ-yTfmWiM (pri 1:13).

Z Ireno sva prispevala simboličnih 75 dolarjev, kolikor stane izdelava in »implementacija« umetne noge za eno izmed žrtev bombic. Kak mesec kasneje sva po emailu prejela ponovno zahvalo s strani organizacije, skupaj s »poročilom« o 65-letnem Lungu Luavangu, ki so mu na podlagi najine donacije priskrbeli protezo. Vsak lahko na tej spletni strani »kupi nogo« – www.copelaos.org/donate.

>> preberite si še zgodbo o Lungu Luavangu (pdf)