«

»

Sep
28

Toraja people… skozi življenje in smrt v posmrtno življenje

Čeprav je Indonezija ogromna država z 240 milijoni prebivalcev, pa vsi kraji, ki jih obiščeš na poti, na prvi pogled kulturno in demografsko delujejo precej monotono. Ampak v resnic ni tko. Dejstvo je, da deželo sestavlja malo morje različnih etničnih skupin (okoli 300), ki danes pod parolo institucionalizacije, napredka in mainstream religij, kot sta islam in krščanstvo, pač furajo dokaj enoten življenjski stil. Laičnemu obiskovalcu raznovrstnost tako ostane nekako skrita, a v bolj odročnih regijah oz. če si malo bolj pozoren, postanejo te razlike očitnejše. Pravi raj za antropologe v bistvu.

Ko potuješ po Sulawesiju gor ali dol se praktično ne moreš izogniti pokrajini Tana Toraja in njenemu prebivalstvu, ki nekatere svoje tradicionalne navade, povezane z animističnim verovanjem, goji in ohranja še danes. Toliko celo, da je Tana Toraja postala prava mala atrakcija Indonezije, kamor v visoki sezoni masovno rinejo grupe turistov od vsepovsod na ogled bolj »eksotičnih« prizorov. A čeprav se tamkajšnjim ljudem od navala turistov očitno gode, jih sama komercializacija folklore ni »pokvarila« v smislu pristopa do tujcev, ki bi si želeli izkusiti delček te pestre kulture. Nenavadni prizori se povrh kar sami od sebe ponujajo ko raziskuješ pokrajino, in tako lahko povsem sam odkrivaš njene čare tudi brez prisotnosti množic turistov.

vodni bivol in riževa polja, tipičen prizor pokrajine Tana Toraja

evo mene

Od vseh običajev tega ljudstva so najbolj zanimivi in eksplicitni predvsem trije…

Tradicionalne hiše tongkonan

Hiše zgledajo kot kaka vesoljska plovila, postavljene visoko na lesenih kolih in z nenavadno ukrivljenimi strehami v obliki parabole. Očitno so de facto standard kar se tamkajšnje »krajinske arhitekture« tiče, saj jih vidiš povsod. Cele vasi sestavljajo hiše, ki so grajene izključno v tem stilu, ne glede na to, ali je familija bogata ali revna. Nekateri ljudje živijo v pravih razkošnih vilah, a osnovni elementi gradnje še vedno obveljajo. Najbolj zanimiv je prizor, ko z vrha kakega hriba gledaš dol v dolino in iz posameznih gozdičkov ven štrlijo gruče hiš in njihovih velikanskih streh. Oblika teh naj bi ponazarjala čolne, s katerimi so prebivalci Toraje prvič zapluli v te dežele, same hiše pa morajo biti obrnjene v smeri sever-jug (sever predstavlja rojstvo, jug pa posmrtno življenje).

Vsaka familija premore več takih bajt, postavljenih skupaj. V eni vrsti so ponavadi hiše, v katerih živijo člani družine, nasproti jim pa stojijo manjše različice, v katerih se shranjuje riž. V preteklosti so bile vse hiše pokrite s slamo, danes pa so strehe večinoma iz pločevine. Hiše krasijo tudi razne rezbarije, ki ponazarjajo mitološka bitja in druge podobe iz njihovih verovanj, pred hišo pa je običajno tudi navpično postavljen lesen drog s pribitimi rogovi bivolov.

tipična vas v Tana Toraji

Pogrebne ceremonije

Definitivno najbolj bizarna izkušnja. Pogreb umrlega člana familije je med ljudmi Tana Toraje ZELO pomemben dogodek, ki vključuje veliko dela in denarja za izvedbo. Običajno so to večdnevni rituali, ki se jih lahko udeleži ogromno število ljudi. Za samo ceremonijo se pripravi posebno prizorišče, kjer se odvije vse od glasbe, druženja, tradicionalnih plesov, pojedin, pa do slovesnih sprevodov in žrtvovanja bivolov, kar predstavlja vrhunec »proslave«. Cilj pogrebne ceremonije je, da se duša pokojne osebe varno spoka v posmrtni lajf in žrtvovani bivoli so pri tem ključni. Več kot jih pobijejo, večje možnosti bo umrla oseba imela za hitrejšo in uspešnejšo pot v deželo duš ali Puyo, saj mu bodo duše žrtvovanih bivolov to omogočile. »Optimalna« cifra se giblje tam nekje okoli 20, včasih jih pa pobijejo tudi bistveno več! To si seveda lahko privoščijo le premožnejše familije, ki se na dogodek običajno pripravljajo po več mesecev po smrti njenega člana. V bistvu oseba ni »uradno« mrtva, dokler ne ubijejo zadostnega števila bivolov, do takrat pa le v t.i. »spečem stadiju« in truplo vse do pogreba obdržijo kar v hiši.

poplesavanje med ceremonijo

Bivoli imajo posebno mesto v kulturi Tana Toraje. Predstavljajo statusni simbol in več kot si jih neka familija lahko privošči, večji ugled pridobi. Reja in preprodaja bivolov sta tako nekaj vsakdanjega v tem delu Indonezije. Vsak vikend se na bližnji tržnici v Rantepau odvije velik »sejem živine«, kamor farmerji iz cele regije pripeljejo na ogled in prodajo svoje najbolj veličastne mrcine. Večina jih košta po nekaj tisoč ameriških dolarjev, tisti najbolj neprecenljivi bele barve (albino) pa tudi po več deset tisoč. Poleg bivolov se na tržnici prodaja tudi prašiče, ki jih na pogrebnih ceremonijah ravno tako žrtvujejo (včasih tudi 100 ali več!). Prašiči so precej kruto, nepremično zvezani na posebnih nosilih iz bambusa in tako »razstavljeni« na tleh posrano cvilijo v nebo.

farmerji s svojimi bivoli

the pig sekšn

Pogrebne ceremonije so seveda zelo poseben dogodek in s tem velik magnet tako za lokalne ljudi, kot tudi turiste. »Javne« so le nekatere ceremonije, in familije, ki dogodek gostijo, obisk turistov smatrajo kot čast. Denarnih prispevkov ne pričakujejo in ne zahtevajo, se pa spodobi žalujočim pokloniti kako darilo, ki je lahko šteka čikov ali pa kar živi prašič. Na pogrebni ceremoniji, ki sem se je udeležil, smo bili vsi tujci deležni zelo toplega sprejema, kar naprej so nam stregli s hrano in pijačo ter se z nami družili. To, da smo naokoli skakali s kamerami in probali posneti čimveč akcije, ni nikogar motilo. Nasprotno, gostiteljem je pomembno, da dogodek izpade čim bolj pompozno. Tako je tudi bilo. Na prizorišču se je trlo ljudi in kar naprej nekaj dogajalo. In vse skupaj v zelo veselem vzdušju. Sorodniki in prijatelji, ki so prenašali krsto preminulega, so z njo kar plesali in se opotekali naokoli ter pri tem besno režali in kričali. Nek udeleženec pogreba mi je razložil, da se tako še zadnjič poveselijo z umrlim, predno odrine v afterlajf…

procesija s krsto

Potem pa žrtvovanje bivolov. Tistega dne so fentali dva. Tip, ki je bil zadolžen za delo, je bil vseskozi z živaljo, jo pazil in pomirjal. Ko je napočil trenutek, pa je z ostrim nožem v enem zamahu bivolu globoko prerezal vrat, da se je kri kar ulila ven. Uboga žival se sprva sploh ni zavedala, kaj se je zgodilo, samo mirno je tam stala s prerezanim vratom. Potem pa je kar naenkrat začela panično skakat naokoli (seveda je bila ornk privezana za bližnji steber), nakar se je zložila na tla in besno trzala še nekaj minut preden je dokončno crknila. V tem času se je okoli nje zlilo kar nekaj litrov krvi in začeli so jo obletavati roji muh. Heavy shit! Čez nekaj minut je sledilo žrtvovanje še drugega bivola in po končanem delu je prostor zgledal kot kaka klavnica. Veliko ljudi se seveda s prizorom ni moglo soočit, ostali smo pa samo mirno tam stali in škljocali. In v taki maniri poteka ceremonija nekaj dni, pri čemer je vsak dan na sporedu klanje, zadnji dan še najbolj množično. Meso bivolov se seveda porabi za hrano, buffalo steak ali buffalo hamburger so kajpak na jedilnikih v vseh restavracijah v Rantepau.

Grobovi

In potem gre truplo umrlega v grob. Tudi ti veljajo za specialiteto Tana Toraje, saj so običajno »grobnice« vklesane v skalo. Okoli podeželja vsepovsod vidiš velikanske skale in klife z zagrajenimi votlinami, kjer so spravljena trupla (včasih tudi celotne familije). Votline so izklesane ročno in to delo lahko traja več mesecev. Najdejo se tudi naravne jame, kjer so trupla spravljena v krstah, s tem da ponekod kosti in lobanje kar ležijo po tleh (običajno padle iz razbitih ali trohnečih krst). Brrrr!

grobovi umrlih, vklesani v skalo

1 comment

No ping yet

  1. Ziva says:

    Uf, po eni strani noro zanimivo, po drugi pa brrrrr, ni za vsake oči :). Definitivno je to del njihove kulture in tako pač je :)

    Hiše so pa res zanimive, nekaj posebnega!

    lp

Leave a Reply to Ziva Cancel reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>