Po polotoku Coromandel (glej post On the road: Coromandel) sva se zapeljala dol proti centralnemu delu Severnega otoka, znanemu po vulkanskem trojčku Ruapehu, Tongariro in Ngauruhoe, ki je še vedno aktiven (najina slika iz zraka, ko sva pristajala v Aucklandu). Po hriboviti in zeleni pokrajini (od gozdov, pašnikov, kakorkoli…), prepredeni z noro lepimi plažami in vonjem po morju, je tako na vrsto prišel precej bizaren raven svet, iz katerega ven štrlijo različne vulkansko oblikovane gmote. Na poti sva nekaj dni preživela v Rotorui (glej post o Maorih), potem pa ob jezeru Taupo, od koder sva se nameravala povzpeti na enega izmed vulkanov. To območje je zaradi svoje nenavadne geološke oblike in sestave eno najbolj atraktivnih na Novi Zelandiji, režiser Peter Jackson ga je denimo nucal za upodobitev J.R.R. Tolkienovega hudobnega sveta Mordor, z vulkanskim Mount Doomom v središču, v svoji filmski trilogiji Lord Of The Rings.

Prikaži večji zemljevid

Je pa tudi eno najboljših za trekat in na Ruapehuju so celo smučarski centri, čeprav je smučanje tam, kot nama je to opisal en Kiwi, »like skiing on porridge«. Midva sva tu opravila tako imenovani Tongariro Alpine Crossing, znameniti enodnevni hajk, ki te popelje v osrčje tega kraterskega območja. To sva imela v planu že pred šestimi leti, ko sva prvič kruzala po Severnem otoku, a je bilo vreme takrat za popizdit slabo in najin cajt omejen (čeprav sva na tistem tripu potem uspela zlesti na še en sloviti NZ vulkan Taranaki, na zahodni obali otoka). Tudi zdaj sva v Taupu morala kar nekaj dni čakati na izboljšanje vremena, ampak na srečo se nama ni nikamor mudilo. Povrh je mestece eno redkih na Novi Zelandiji, ki kampervanom in potujočim »ciganom« v kombijih, kot sva midva, dovoli zastonj kampiranje kar v posebnem parkcu v središču mesta (tik ob jezeru).

Ko so komplicirana novozelandska vremenska poročila prvič namignila na »možnost« lepega vremena, sva torej izkoristila priložnost. Tako naju je navsezgodaj zjutraj ob štartu pričakalo jasno nebo in čudovit pogled na Ngauruhoe in oddaljeni Ruapehu. Špica. Hajkanje ni bilo tako strašno težko, čeprav sva morala imeti na ali pri sebi komplet vso opremo za v gore, saj je bilo v višjih legah treka nekaj snega in ledu, predvsem pa je bilo pošteno mrzlo. Na hajku, poleg vulkanskih špičk, vidiš številne kraterje, majhna jezera in vse skupaj zgleda totalno nadnaravno. Vreme se je prvo polovico dneva kar dobro držalo, ko smo pa dosegli najvišjo točko hajka (Red Crater na 1900 metrih, na vrh Tongarira se tistega dne zaradi ledenih razmer ni smelo), pa so se začeli s severa nad nas valiti oblaki, ki so nas, z nekaj vmesnimi zjasnitvami, spremljali vse do konca poti. Dolžina 19,2km.

Super je bilo. Še nekaj za pohvalit. Za nagrado sva si povrh privoščila še dva dni lenarjenja v hotelu bližnjega turističnega naselja Whakapapa (izgovori se ‘fakapapa’, heh). Itak je tiste dni potem grozno scalo po celi državi. Rezervirala sva sicer sobo v njihovem cenejšem backpacker wingu, a ker sva bila skoraj edina gosta takrat, so naju dali kar v hotelsko sobico s super-king-size posteljo, kopalnico, satelitsko TV, itd. Mmmm…