Sva že blizu! Blizu gora, that is. Če sva se na poti iz Varanasija v Agro lahko »crklala« v klimatiziranem vagonu najinega nočnega vlaka, sva se na poti iz Agre v Haridwar lahko zadovoljila le s klasičnim, neklamitiziranim sleeper class vagonom, kar je pomenilo devet ur prekomernega švicanja. Irena je vmes sicer pametno spizdila v A/C vagon in tam našlo prazno posteljo, medtem ko je Igor s prtljago ostal na »sleeperju« in se kuhal naprej. Vroooočeeee…

View Larger Map

Rishikesh, mesto na obrobju hribov, ki vodijo v višje lege oz. Indijsko Himalajo, je bila najina zadnja postaja pred skokom v gore. Tu je vročina še vedno nabijala, 40 ali več stopinj podnevi in 30 ponoči, in prav nič se ni poznala prisotnost bližnjih hribov in gozdov. Edino osvežitev je predstavljala reka Ganges, tokrat v svojem bistveno bolj čistem zgornjem toku (za razliko od Varanasija, glej post Sveto mesto ob reki Ganges), v katero smo se šli vsak dan skópat.

Rishikesh v Indiji in tujini že dolga leta velja za »center spiritualnosti« in kot tak ponuja celo vrsto s tem povezanih aktivnosti, kot so joga, meditacija, alternativno zdravljenje (predvsem ayurveda), ipd., ter infrastrukture v obliki ašramov. Je tudi glavno prometno izhodišče za armade indijskih romarjev, ki vsako leto pridejo obiskat enega (ali več) izmed štirih starodavnih templjev, ki se nahajajo v gorah severno od mesta, vsak v bližini ene izmed štirih svetih rek – Ganges, Yamuna, Mandakini in Alaknanda. Prevladujoči »počitniški« vajb na račun tisočih in tisočih domačih turistov, ki se med sezono yatre (hindujskega romanja) vsak dan gužvajo na ulicah mesta in visečih mostovih, napeljanih čez reko Ganges, lahko rata kar neznosen (yeap, spet je na vrsti fotkanje z Indijci), ampak nama je bil Rishikesh vseeno kul. Dejstvo je, da je joga tukaj res na nivoju, veliko je dobrih učiteljev in centrov (Irena je bila praktično vsak dan na jogi, celo Igor je šel na ene par klasov), mesto je povrh zelo backpacker friendly, nenazadnje pa je tudi vsa ta spiritualna scena po svoje zelo privlačna. Še posebej nama je bila všeč večerna ganga aarti ceremonija ob reki pred največjih ašramom, imenovanem Parmarth Niketan (večina spodnjih slik je s te ceremonije). Tako kot v Varanasiju, so bile spet na vrsti glasba, petje, chanting, prižiganje obrednih sveč, tokrat v bolj intimnem vzdušju, ki je bilo na momente zelo ganljivo, še posebej, ko se je ceremoniji pridružila glavni guru ašrama in »hipnotiziral« prisotne s svojim donečim petjem…

V Rishikeshu sva preživela en teden in med drugim dočakala tudi Irenin 30. rojstni dan. Igor ji je za darilo »zrihtal« poseben ayurvedic tretmá v terapevtskem centru Ayurveda Bhavan (www.ayurveda-bhavan.com), last Zorana iz Srbije, ki sva ga mimogrede spoznala v nekem kafiču v mestu. Ker je bil tip tako noro prijazen in simpatičen, sva bila na koncu tretmája, ki je vključeval predvsem masažo z različnimi olji (vedno sta bila na delu dva maserja oz. maserki), deležna kar oba, in to zastonj, povrh pa so nama v centru postregli še s kosilom in pijačo. V bistvu ful fina zadeva, celoten kompleks zgleda zelo kvalitetno opremljen in udoben, terapevtsko osebje pa izkušeno. Kot nalašč za naše starše, ki bi Indijo za malo več denarja želeli doživeti v bolj prijetnem okolju.