«

»

Nov
05

Zakonitosti dobrega tripanja v Vietnamu

Kolegica iz Španije, ki sem jo spoznal na Sulawesiju, mi je razložila, da ji je bil od vseh držav JV Azije, ki jih je obiskala na svojem tripu, Vietnam še najmanj všeč. Kar sem že večkrat slišal oz. prebral. Pač »Vietnam je v primerjavi z drugimi državami v temu delu sveta najbolj razvit, najbolj turističen, drag, ljudje najmanj prijazni, …« so najbolj pogoste trditve. Kar vzbuja veliko nepotrebnih predsodkov o državi. Po nekaj dneh, preživetih v Vietnamu, pogovorih z nekaj ljudmi in nekaj prebranih popotniških štorijah na netu, ti namreč kmalu postane jasno, v čem je »problem«.

ekipa starejših turistov na turi po reki Mekong

Praktično cel obalni pas med Saigonom in Hanoijem je posejan z raznimi počitniškimi resorti, UNESCO-vimi naravno-zgodovinskimi znamenitostmi in modernimi poslovnimi središči. In med vsemi temi kraji so praktično 24/7 na delu veliki klimatizirani avtobusi, ki tovorijo armade turistov gor in dol po glavni obalni cesti. Ki se na poti seveda ustavljajo pri enih in istih obcestnih restavracijah in svoje potnike običajno odvržejo na enih in istih lokacijah sredi največjega turističnega vrveža v mestu, kjer mrgoli (nadležnih) uličnih prodajalcev in dolgočasnih štacun s spominki. Ta proces je v Vietnamu tako dodelan in dobro organiziran (seveda prek koncesionarjev), ponudba različnih turističnih aranžmajev pa tako razširjena in zlahka dostopna, da večina folka očitno niti ne pomisli na kako drugo opcijo.

No, in če ti take stvari ne sedejo, se jim pač probaš izognit. Kar sploh ni tako zakomplicirano. V treh točkah:

Izogibaj se vodenim turam

In pika. Če backpack-aš se poti torej loti po svoje. Agencije in »turistični paketi« so za ljudi brez idej ali za lenobe. V Vietnamu je ponudnikov aranžmajev in razno raznih organiziranih tur čisto preveč, kar zaradi prekomerne konkurence zbija cene, s tem pa tudi kakovost izletov. Go figure. Vse ture so speljane po enem in istem kopitu in z minimalnimi stroški. Prav nič ni unikatnega v tvoji popotniški izkušnji, če te naokoli tovorijo kot kako živino od ene znamenitosti do druge v blazno veliki skupini ljudi po zelo natempiranem časovnem urniku. Vsi vpleteni (vodiči, hotelsko osebje, prodajalci, itd.) pa po možnosti do tvojih preferenc furajo še dokaj brezbrižen in aroganten odnos. In v okviru vodene ture niti slučajno ne boš doživel tistega pravega lokalnega utripa, ki je v Vietnamu še kako prisoten.

domačinke v okolici Sape s svojimi spominki navalijo na ravnokar prispeli tour bus, poln turistov

Torej, you do your homework. Prelistaš kak travel guide (klasika je Lonely Planet), preveriš popotniške forume na netu (spet Lonely Planet ali Trip Advisor in slovenski STA) ali druge vire (obstaja recimo zelo dobra spletna stran o tripanju po JV Aziji, imenovana travelfish.org), zbereš vtise od ljudi, ki jih spoznaš na poti, itd.

In potem greš. Ampak v lastni režiji. Tja, kamor ti hočeš. Je enostavno in hkrati bistveno, BISTVENO bolj zabavno. Lahko tudi čisto na blef, zakaj pa ne. Pustiš se presenetit. Najlepša doživetja so tista, ki se dogodijo nepričakovano in čisto po naključju. Vsekakor sem slišal dovolj izpovedi o slabih izkušnjah z organiziranimi turami v Vietnamu (tudi sam bil deležen ene), da jih lahko mirne volje odsvetujem.

Jej na ulici

Plastični stolček je moj nov azijski moto. Hrano, kofe ali alkohol je v teh državah najlepše konzumirat na ulici ali na tržnici. In plastični stolčki različnih velikosti, oblik in barv pri tem igrajo eno bistvenih vlog. Manjši je stolček, boljši užitek je jesti. :)

Vietnam me je odrešil vseh prehranjevalnih muk, ki sem jih pred tem doživljal na račun monotonosti indonezijske hrane. Že nacionalna hrana ponudi dovolj okusnih tradicionalnih specialitet, poleg tega pa so tu še tajska, kitajska, indijska in celo francoska kulinarika, kot zapuščina kolonialnih časov. Pravi azijski okusi! Končno! Hrana je pač zelo pomemben aspekt potovanja, nimaš kej.

In kot rečeno je jesti na ulici nekaj noro čudovitega. Pa naj gre za (A) majhen mobilni štant/kuhinjo, (B) za tako imenovan open air bar za 20+ ljudi, ki zaseda cele površine pločnikov in po možnosti še polovico ceste, ali pa samo (C) nekaj stolčkov in mizic, ki jih familija vrže pred vhod svoje hiške in naključnim gostom ponudi doma pripravljeno hrano (v tem primeru, medtem ko ješ, običajno gledaš kar direkt v dnevno sobo familije). Street food je zakon, ker je ultra poceni in še vedno ultra okusen. Ni lepšega kot sedeti tik nasproti mamce, ki ti pripravlja sveže kosilo ali snack. Povrh ješ izključno v družbi lokalcev, s katerimi se med žretjem prijazno spogleduješ, včasih tudi poklepetaš, medtem pa se okoli tebe vedno kaj zanimivega dogaja. In, ponavljam, vedno se sedi na majhnih plastičnih stolčkih. Aja, pa sploh ni panike glede higiene in potovalnih drisk.

jedača na osrednjem pokritem mestnem marketu Ben Thanh (Ho Chi Minh City)

Med jedmi je klasika župa z nudlci, po domače pho (izg. fa), katere okus, način priprave in tip nudlcov se razlikujejo od štanta do štanta. Pogosto so na jedilniku tudi razne ocvrte mesne jedi z rižem, ocvrti ali sveži spomladanski zavitki (aka spring rolls ali nem po domače), vietnamska palačinka ali banh xeo (hrustljava palačinka iz riževe moke, polnjena z mleto svinjino, škampi, čebulco, sojinimi kalčki,…), zalo nasitni in sočni sendviči, napravljeni v francoskih štručkah (aka baguette ali banh mi), itd., vse seveda pospremljeno z obilo sveže zelenjave in drobno naseckanega čilija. Mmmm mmmm! S Farokhom sva besno obedovala na ulici. Včasih je bilo dovolj samo, da sva opazila stolčke – brez debate sva se usedla in naročila tisto, kar se je pač v tistem momentu kuhalo. Kot kakšna otroka. Mnjam!

street food!

Enako velja za pijačo. Recimo pir. Se hecaš? 30 evro centov za pir? S Farokhom se v Saigonu klubov in »happy hour« barov sploh nisva dotaknila. Najina najljubša lokacija za večerni hangout je bila ena izmed ulic v soseski Dong Khoi ali tako imenovanem Backpacker’s District-u, kjer je mrgolelo odprtih barov s plastičnimi stolčki. V enem momentu je tam lahko posedalo tudi nekaj sto ali več ljudi (turistov in lokalcev), ki so veselo pili, se družili in opazovali mimoidočo ulično sceno kot na kaki promenadi. Priceless!

Restavracije? Zeh…

Najemi motor in piči

Da se spokaš ven iz turističnih rajonov, kjer se človek lahko počuti rahlo »utesnjenega« med vsemi souvenir shop-i, hoteli, vandrajočimi skupinami turistov in vztrajnimi uličnimi prodajalci razno raznih bedarij, je najbolje najeti motor. Praktično povsod v Vietnamu je možno najeti 100cc moped (avtomatski ali polavtomatski) za okoli štiri dolarje za cel dan. Tudi brez kakršnihkoli izkušenj se hitro navadiš na vožnjo, ki je pravi pravcati užitek. Odpelješ se lahko kamorkoli in ustaviš kadarkoli. Motor ti da obilo svobode in z njim lahko v enem dnevu brez problema pokriješ 50 ali več kilometrov v eno smer, odvisno od razmer na cestah.

Je pa definitivno treba bit ultra previden, ker so nesreče med neizkušenimi in prepogumnimi turisti ful pogoste. Spoznal sem kar nekaj popotnikov, ki so se na svojem tripu že »razbili«. Tudi Farokh je enkrat v Indoneziji odletel s ceste, si pri padcu olupil dobršen del kože na hrbtu in moral na koncu za krpanje v bolnišnici plačati 170 dolarjev, za popravilo motorja pa več kot 200 dolarjev (njegov crash je bil kar sreča v nesreči). Čeprav je voziti skuter v principu lažje kot voziti navaden bicikel, se je treba zavedat, da so povprečne hitrosti bistveno večje in v nepredvidljivih in kaotičnih prometnih razmerah, ki vladajo na vietnamskih cestah, se zelo hitro zgodi kaka pizdarija.

A vseeno te vsa opozorila ne smejo odvrnit od tega. Treba je bit samo previden in nikakor ne noret, ker se ne splača. S Farokhom sva resno razmišljala, da bi motorje najela/kupila kar za celoten trip od juga do severa države, pa sva na koncu vseeno zaključila, da etape med posameznimi daljšimi postanki opraviva prek avtobusov in vlakov in motorje uporabljava zgolj za kruzenje po okoliških regijah.

* * * * * * * * * * *

Aja, btw, zdaj potujem s Farokhom. Se spomnite Farokha iz Nepala (glej Okoli najvišje gore sveta) in Indonezije (glej Solo naprej)? No, po enem mesecu in pol narazen sva spet skupaj in greva družno na pot proti severu Vietnama. Če je bilo potovati sam nekaj povsem drugačnega od potovanja skupaj z Ireno, je potovati s frendom spet nekaj povsem drugega. Zdi se, kot da nama je najpomembnejša stvar v dnevu žretje lokalne hrane in pitje kave, iskanje barčkov s plastičnimi stolčki ter vandranje po skritih in zakotnih predelih krajev, ki jih obiščeva. Brez kakršnihkoli pričakovanj in skrbi. Sliši se zelo moško. Vsekakor je zdaj bistveno enostavneje najti sobo za spat in plac za kosilo/večerjo, kot pa v primeru, ko se v lov za temi rečmi spustiš s svojo punco… :)

Da Nam tag team

1 comment

No ping yet

  1. jurez says:

    zlo hudo!

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>