«

»

Mar
06

Arequipa in hajkanje po kanjonu Colca

Arequipeñosi imajo sami sebe za neodvisno »nacijo«, drugačno od ostalega Peruja in ne priznavajo Lime kot glavnega mesta. No, tako sva slišala, vsaka regija v Peruju nekako razmišlja po svoje, zato je cela država politično tako razklana. Ampak Arequipa, drugo največje mesto v Peruju, res zgleda posebna, ker je – bela. Vse bajte (vsaj v centru) so narejene iz lokalnega vulkanskega kamna bele barve, imenovanega sillar. Zato zgleda lepša od ostalega Peruja. No, malo je vse skupaj pokvarilo vreme. V ozadju Arequipe naj bi dominiral vulkan El Misti, ki pa ga v treh ali štirih dneh sploh nisva videla. V mestu nisva počela nič kaj posebnega, razen dobro in veliko jedla, dobila sva se s prijatelji iz Ice… V bistvu naju je tukaj edinkrat na poti po Peruju in Boliviji, ki sta značilna po visoki nadmorski višini (midva sva se gibala do nekje 5000 metrov), zdelala višina, čeprav je Arequipa »le« na 2400 metrih. Prišla sva direktno z morja in tukaj prespala. Sicer naju je pa samo malo glava bolela, nič takega, kar kokin čaj ne bi hitro pozdravil. :) Kasneje sva postopoma zviševala nadmorsko višino: Cusco (3300 metrov), jezero Titikaka (3800 m), La Paz in Uyuni v Boliviji (4000 metrov in višje). Pravilo za privajanje je, da se vsak dan dvigneš le za 300 metrov (in prespiš). V nasprotnem primeru te lahko višinska bolezen, imenovana Soroche, kar pošteno zdela (od »nedolžnih« glavobolov, pa vse do bruhanja ali celo postanka v bolnici).

Iz Arequipe sva šla na najin prvi večdnevni trek v kanjon Colca. Tri dni je trajalo hajkanje po enem izmed najglobljih kanjonov na svetu (uradno drugem, dejansko najgloblji kanjon, Cotahuasi, se nahaja malo  južneje). Kanjon Colca je dolg približno 100 kilometrov, njegova globina pa meri od 1000 pa vse do 3400 metrov. V Arequipi sva se za 130 perujskih solesov na osebo (približno 32 evrov) pridružila vodeni turi, ki je vključevala tudi hrano in prenočišča v kanjonu. Ekipco so poleg naju sestavljali še trije mladi punklci s Ferskih Otokov (ja, Ferskih Otokov) in en blazno zabaven Kanadčan Alex, ki je s sabo vseskozi trogal neko napravo, s katero je na lastni Facebook strani objavljal svoje GPS koordinate, vidne na Google zemljevidih. Naš vodič je bil rahlo sramežljiv, a zelo nakuliran tip iz Arequipe, po imenu Elardo. Kar dobra druščina… veliko zanimivega sva zvedela o Ferskih Otokih. :)

Štartali smo iz Arequipe ob treh zjutraj in se najprej par ur fural do našega izhodišča na robu kanjona (seveda smo med vožnjo vsi zakomiral, tudi na poti čez prelaz Patapampa malo pod 5000 metri). Prvi dan smo se tako najprej z višine 3300 metrov spustili v kanjon strmo navzdol za približno 1300 metrov. Kanjon je res ogromen, ko gledaš dol z vrha je kar malo vrtoglavo. Do kosila smo bili že dol v prvi vasici, imenovani Chuccho, kjer smo tudi prespali. Na dnu kanjona je kar nekaj vasi, kjer prebivalstvo sestavljajo različni potomci Inkov, predvsem starejši ljudje, ki še vedno govorijo starodavni jezik Quechua. V eni izmed vasic, ki smo jo obiskali, stojita tudi cerkev in šola. Ljudje tu živijo zelo tradicionalno in samozadostno – pridelujejo hrano. Še največ denarja jim prinesejo številni pohodniki, ki obiščejo kanjon. Veliko pa je seveda tudi izseljevanja, saj v kanjonu ni nobene pametne infrastrukture za bolj »komot« življenje. Najbližja cesta je tri do štiri ure hoda v hrib in edino transportno sredstvo (poleg nog) so oslički. Govori se, da bodo speljali cesto dol in to bo sigurno popolnoma spremenilo zdaj starinsko življenje v kanjonu, zato sva vesela, da sva prišla še pravočasno.

Prvi dan popoldne je začelo deževat in ni nehalo do naslednjega jutra. Ja, prišla sva v deževni sezoni. Ampak smo imeli nenormalno srečo – dopoldne, ko smo hodili, je bil sonček, popoldne je scalo. V tistem času smo se tako predvsem kratkočasili z Alexovimi štosi in razno raznimi poskusi druženja z domačini.

Drugi dan smo v glavnem hajkali na dnu kanjona ob reki navzdol in spoznavali lokalno floro in favno ter tamkajšnje vaško življenje. Na vsake toliko je visoko nad nami poletel še kak par andskih kondorjev, po katerih to območje slovi. Pot smo zaključili v vasici Sangalle, ki jo kličejo tudi »oaza«, saj tam uspeva prava tropska vegetacija (palme, ipd.). Vas je praktično izpraznjena, skoraj nihče tam ne živi, le nekaj domačinov fura prav posrečena prenočišča za pohodnike, ki vključujejo sicer zelo asketsko opremljene bungalovčke, a zelo osvežujoče bazenčke z naravno vodo. Ravno smo še uspeli skočit notri, ko je spet začelo deževat. Tud prav, spet več časa za pogovore, zajebancijo, karte, power nap-e in hrano. Jedli smo tipično perujsko hrano – od laminega golaža do palačink z rižem in avokadom. V kanjonu raste vse polno avokadov, jedli pa smo tudi nenavaden sadež, imenovan tuna (ribi tuna se v španščini reče atun). Tuna raste na kaktusu, je zelo okusna in osvežujoča.

Zadnji dan hajka je bil najbolj zahteven, saj smo se morali z dna kanjona povzpeti nazaj na vrh, torej z višine 2200 metrov na približno 3200. Vstali smo že ob petih in se še v temi odpravili ven iz kanjona, da bi se izognili dopoldanski vročini. Vzpon je bil strm ter naporen in proti vrhu smo že kar pošteno dihali! Na poti smo srečevali domačine (celo stare mamce), ki so mimo nas dobesedno laufali s svojimi oslički gor proti vasi zaradi vsakodnevnih opravkov. Po slabih treh urah težke hoje navzgor smo prišli do našega cilja na robu kanjona, kjer smo lahko v jutranjih urah še zadnjič občudovali gromozansko zamegljeno žrelo kanjona, in vasice Cabanaconde, kjer smo za nagrado dobili – zajtrk! Mal skregan z logiko – sva mislila, da telo rabi energijo PRED triurnim vzponom. Kakorkoli, na koncu je na vrsto prišel še potop v nekih lokalnih termalnih bazenčkih, res paše za mišice, in »all you can eat« kosilo v eni izmed restavracij v Chivayu. And you could eat it all!

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>