Mmmmm… Valparaíso. Now we know what all the fuss is about. Če ima kdorkoli namen potovati v Čile in se na poti ustaviti v glavnem mestu Santiago de Chile (kar je skoraj neizbežno) – ne zapravljajte preveč časa tam ampak se hitro usedite na avtobus za Valparaíso, ki je samo dve uri vožnje stran ob morju. To pristaniško mestece je pravi biser v primerjavi z rahlo nezanimivimi karakteristikami šest milijonskega Santiaga. Vse okoli in okoli obalnega dela mesta, kjer se nahajata center in glavna luka, se dvigajo strmi hribi, posejani s starimi hiškami in vilami iz 19. stoletja. Takrat je Valparíso cvetel zaradi pomorske trgovine (dokler niso odprli panamskega kanala), bil je pa tudi priljubljeno zatočišče za razne umetnike, pisatelje in pesnike, med njimi je najbolj znan Pablo Neruda, verjetno največji čilenski poet, tudi Nobelov nagrajenec.

Danes je umetniški, bohemski utrip mesta še vedno prisoten. Ko se enkrat z eno izmed številnih gondol povzpneš na hrib, se znajdeš v pravem labirintu ulic, kjer mrgoli raznih malih galerij, butikov, kafičev, ipd. Vse je pisano, porisano z domiselnimi grafiti ali dekorirano na zelo inovativen način. Ure in ure (ali dneve!) lahko blodiš po tem delu mesta in uživaš v tej skoraj čarobni atmosferi.

Najin obisk Valparaísa je fajn popestrila couchsurfing družba, ki sva jo tam spoznala. Prvi dan sva po mestu bluzila z Andrésom in njegovo gostjo, Italijanko Letizio. Ni naju mogel vzet, pa smo se vseeno dobili, zvečer šli tudi v nek pop diskač (…of sorts, na enem flooru je raja tripala na hitiče ala JLo in njeno On the floor, na drugem pa žgal drum&bass). Živela sva pa pri ekipci študentov na obrobju mesta. Pia (mala Madonna), njen brat Fernando in kolega Gonzalo (ki se je ravno vrnil z neke izmenjave v ZDA in tako dobesedno vsak dan izkoristil za proslavitev svojega povratka) so bili najini hosti. Valparaíso je tudi veliko univerzitetno mesto, zato akcije nikoli ne manjka. Eno soboto so naju s sabo vzeli v enega izmed klubov v centru mesta, kjer je folk norel na razno razne čilenske rock štiklce. Divja noč, matr.

Divji pa so tudi odnosi med čilensko vlado, šolskimi institucijami in študentsko populacijo. Čile ima bojda enega najdražjih šolskih sistemov na svetu. Vse najbolj uveljavljene univerze in fakultete so privatizirane, stroški vpisnin pa baje astronomski. Tako si lahko mesto v teh šolah privoščijo le najpremožnejši, kar v državi že od nekdaj ustvarja razmere neenakopravnosti in elitizma. V Čilu tako že več mesecev potekajo študentske demonstracije za temeljito prenovo šolskega sistema. Zaradi neposlušnosti vlade in njenega predsednika so propadla že številna pogajanja, to pa je privedlo tudi do nasilnih spopadov s policijo, tudi v Valparaísu, kot enem izmed večjih univerzitetnih centrov v državi.