Nekoč dokaj off the beaten path destinacija, danes pa niti Stewart Island več ne ubeži nemškim »avanturističnim« popotnikom, ki tako radi prihajajo na Novo Zelandijo (res, Nemcev je toliko, da se ljudje že kar zajebavajo na ta račun). Je pa še vedno dost laid-back kraj, kot sva sama navdušeno spoznala, čeprav se da tja relativno enostavno prit, z ladjo ali letalom. Midva sva izbrala letalo (niti ni bilo dosti dražje od ladjice), neko lahko motorno letalo za vsega osem potnikov, ki naju je v 20 minutah prepeljalo iz Invercargilla na otok.

Prikaži večji zemljevid

Na otoku je ena sama vas, imenovana Oban (v zalivu Halfmoon Bay), s cca. 400 prebivalci, ki se večinoma preživljajo z ribolovom in turizmom. Stewart Island je praktično v celoti poraščen z gozdom, saj je to eden redkih krajev na Novi Zelandiji, ki ga ni nikoli prizadelo prekomerno sekanje. Danes je večina otoka zaščitenega v okviru Rakiura National Parka, relativna izolacija pa je pripomogla tudi k obstoju prvobitnega živalskega prebivalstva. Ptiči tu dokaj brezskrbno živijo (čeprav so na otoku tudi njihovi naravni sovražniki – podgane, mačke in posumi, ki pa so pod »strogim nadzorom«) in po cele dneve letajo naokoli. Stewart Island premore tudi zelo množično populacijo kiwijev. Na otoku jih živi približno 20.000, a le redko jih lahko po naključju srečaš v naravi, saj so zelo boječe (in strogo nočne) živali.

Najino enotedensko bivanje na otoku je bilo eno najlepših na Novi Zelandiji. Spala sva v ful prijetnem hostlu – Bunkers Backpackers, kjer je bil internet celo zastonj (mimogrede, internet praktično nikjer na NZ ni zastonj). Poleg ležernega hanganja v hostlu in Obanu , vandranja po okoliških gozdovih in občasnega ribarjenja, sva za en dan »skočila« še na majhen otok Ulva, naravni habitat za ptice (10 minut vožnje stran z water taxijem). Šla sva pa tudi na tridnevni hajk – Rakiura Track, pretežno bushwalk (pot te vodi večinoma skozi gozdove), ki si ga bova zapomnila predvsem po groznem blatu, ekipi zabavnih (starejših) Avstralcev, s katerimi sva preživela noč v eni izmed koč (po angleško hut), in vseh kiwijih, ki jih NISVA videla v naravi. Res, večkrat smo se ponoči odpravili »na lov«, pa nismo mel sreče (čeprav smo v temi slišali njihove glasove), videli smo samo posume, heh. Na poti smo srečali dva Nemca, ki sta kampirala blizu ene izmed koč, in rekla, da ju je sredi noči zbudila cela skupina kiwijev, ki se je klatila okoli njunega šotora… yeap, Nemca.