El Chalten nama je bil ful všeč. Majhna vasica, luštne hiške, dobra hrana in treking entuziasti, ki letajo gor in dol in pripravljajo vse potrebno za naslednji dan – ali pa si zmatrani privoščijo pir in velikanski argentinski zrezek (yeap, back to Argentina, jupi!). In dve mogočni gori v ozadju: Fitz Roy in Cerro Torre. Prvi dan, ko sva prišla, in četrti dan, ko sva odšla, je bila scena picture-perfect. Drugi in tretji dan, ko smo pa trekal do razgledišč k tema dvema gorama, se pa niti ena niti druga žal nista vidli. Prideš do tja in probaš z močjo misli, z jamranjem, z magijo… naredit karkol, da bi se tisti oblaki v naslednjih 10-ih minutah razkadili. Ne ne. Pogled na Fitz Roy se nam je spet odprl, ko smo tisti dan prikorakal nazaj do vasice. Damn! Drugače sta bila oba treka super lepa (razen pike na i, razgleda, smo meli lepo vreme), barve nore, uau, narava res pokaže svoje čare tukaj.
Še ena o Slovencih – po Mojci, ki živi v San Pedru, sva srečala prvega Slovenca na tripu, nekje ob poti na treku je sedel na tleh in kadil… Je blo itak treba kakšno rečt. Pa še v info centru, kjer opisujejo plezalne smeri na glavni dve gori, in imena plezalcev, ki so jih prvi osvojil, sva z izbuljenimi očmi brala, koliko slovenskih priimkov je bilo tam! Slovenski ponos…
2 comments
No ping yet
Janja says:
09.11.2011 at 06:25 (UTC 0)
Vau, zgleda ful lepo. Zelena od zavisti :D. Sicer pa, a sta še vedno Tm spodi?
admin says:
11.11.2011 at 01:23 (UTC 0)
še tm spodi, yeap. do novga leta, pol pa naprej v avstralijo…
kako doma kej?
igor