Aug
28

Utrinki: Cirkus na indijsko-pakistanski meji

Zgodba o razpustitvi velike britanske indijske kolonije leta 1947 in njeni razdelitvi na novoustanovljeni pretežno muslimanski državi Pakistan in Bangladeš ter pretežno hindujsko Indijo je žalostna zgodba o verskem nasilju, ki se je sledilo v času teh pomembnih geopolitičnih sprememb po koncu druge svetovne vojne. Po mnenju nekaterih prehiter umik britanskih oblasti in naraščajoče nacionalistične težnje na obeh straneh so privedle do precejšnega kaosa in nekontroliranega izbruha nasilja, predvsem v obmejnih provincah in nekaterih večjih mestih, kjer je bilo prebivalstvo mešano. Niti sam Gandhi, »bapu« ali oče indijskega naroda, dolgoletni borec za neodvisnost Indije in zagovornik nenasilnega aktivizma, ni zmogel preprečiti pobijanja.

Najhuje je bilo v nekdanji kolonialni provinci Pundžab, ki je bila z razglasitvijo islamske republike Pakistan razklana na dvoje. Ljudje so začeli bežati z ene države v drugo – sikhi in hindujci v Indijo, muslimani pa v Pakistan – medtem ko je na eni in drugi strani prihajalo do množičnega pobijanja in podobnih grozodejstev. Roman Vlak v Pakistan indijskega avtorja Khushwanta Singha s fiktivno zgodbo zelo nazorno opisuje dogodke iz tistih časov in vsesplošno stanje duha med ljudmi, ki so bili na različne načine zavestno vpleteni ali nehote vrženi v nasilje. Vlak predstavlja pot k odrešitvi, saj je za tisoče ljudi na eni in drugi strani predstavljal najhitrejši način za pobeg iz nevarnosti, hkrati pa pot v pogubo, saj je bilo ogromno takšnih vlakov, natrpanih z begunci, ustavljenih v zasedi in vsi potniki na njih pobiti. Na račun verske nestrpnosti in nacionalističnega sovraštva je bilo v tem ključnem letu 1947 bojda ubitih na sto tisoče ljudi.

Danes so razmere, vsaj v Pundžabu, nekoliko bolj mirne kot nekoč, čeprav politični odnosi med Indijo in Pakistanom ostajajo zelo hladni (glej post Kašmir, čudovita dežela na prepihu) in situacija ob meji nikoli povsem varna. Za bralcu prijazen in razumljiv overview zgodovinskih dogodkov, ki so privedli do današnje politične situacije, priporočava tale članek na spletnih straneh New York Timesa.

Edini uradno odprt in delujoč mejni prehod med državama se nahaja 30 kilometrov zahodno od Amritsarja, kjer vsak večer pred sončnim zahodom uprizorijo svečano zaprtje meje. Prireditev je tako pompozna in kičasta, da je postala že prava atrakcija za številne domače domoljubne navdušence in radovedneže, ter seveda turiste. Na indijski strani so postavljene tribune za tisoče ljudi, ki prav vsak dan v velikem številu ekstatično vpijejo, mahajo z rokami in vihtijo indijske zastavice, medtem ko na glavni »promenadi« uprizarjajo razno razne performanse. Na primer, ženske imajo čast z veliko indijsko zastavo teči sem in tja po promenadi, tudi Irena je dobila svojo priložnost, hehe. Imajo celo moderatorja v akciji, ki naokoli skače v svoji šušljavi trenerki, z mikrofonom v roki in vzklika razne navijaške parole, na katere se občinstvo navdušeno odziva. Kot na fuzbal tekmi. Na pakistanski strani je scena podobna, a občinstvo (na videz) malo bolj zadržano. Dogajanje se odvija pod budnim očesom vojakov v »paradnih« uniformah, ki mrkih obrazov hodijo naokoli in skušajo obvladovati tipičen nered, ki nastane, ko se na enem mestu zbere na tisoče Indijcev. Eden izmed vojakov je Igorja v enem momentu prav napizdil, ker mu je ponesreči na tla padla majhna plastična indijska zastavica.

Glavni »performans« se kajpak zgodi na koncu, ko častne čete na obeh straneh meje uprizorijo prav smešne, skorajda teatralno-plesne točke v stilu silovitih koračnic, besnega salutiranja in vojaških vzklikov ter tako skušajo izpasti bolj frajersko kot nasprotna stran. Čisto na koncu sledi spustitev obeh zastav, kratko rokovanje predstavnikov obeh gard in silovito zaprtje mejnih vrat. Konec! See you again tomorrow!

In tako se končajo formalnosti na meji do naslednjega jutra in edina kopenska vez med tema tradicionalno skreganima državama ostane tesno zaprta čez noč. Tako kot vsako, bolj ali manj svečano množično zborovanje v Indiji, tudi slavnostno zaprtje mejnega prehoda Attari-Wagah ni skoparilo z nenavadnimi prizori in obilo priložnostmi za kako dobro fotko…

Aug
27

Back in the lowlands…

…ter v smrdljivi vročini in gneči. Lepo je bilo bivati v gorah skoraj dva meseca, uživati v relativni spokojnosti in prijetnih temperaturah. A taka je pač narava potovanja po Indiji – slej ko prej se spet vrneš med množice, povrh pa si v poletnih mesecih obsojen na konstantno švicanje in utrujajočo dehidracijo. Pred najinim finišem indijskega tripa v Delhiju sva za nekaj dni skočila v zvezno državo Punjab (ali Pandžab po slovensko) na severu države ob meji s Pakistanom, in mesto Amritsar.

Regija Pandžab je med laično globalno populacijo znana predvsem po zvrsti glasbe, imenovani bhangra, ki združuje tradicionalne prvine indijske glasbe s tega območja z bolj sodobnimi. Na prelomu tisočletja je britanski pevec indijskega porekla Punjabi MC s svojim hitičem Mundian To Bach Ke kataklizmično populariziral žanr, po katerem so se začeli zgledovati celo nekateri znani ameriški hip-hop producenti in raperji.

A bistveno bolj kot glasba Pandžab zaznamuje predvsem religija, imenovana sikhizem. Nastala je v 15. stoletju kot odgovor prevladujočemu hinduizmu in njegovi družbeno-razslojevalni miselnosti (gre za indijski sistem kast) ter poli-teističnemu verovanju (gre za tistih nekaj sto milijonov bogov, po katerih naj bi se pobožni Indijci zgledovali). Pred njihovim Bogom, ki je en in edini, s(m)o vsi enaki in enakovredni. Častijo guruja ali učitelja, čeprav sodobni sikhizem nima nekega ustoličenega verskega voditelja, pač pa je njegovo vodilo tako imenovana Sveta Knjiga, zbirka veroizpovednih zapisov, ki so jo skozi zgodovino skupaj spravljali različni guruji iz preteklosti. Izmed najbolj opaznih značilnosti njihove kulture in religije so dolga brada in dolgi lasje pri moških, skrbno speti skupaj v turban. Pravila narekujejo, da se sikhi ne smejo striči in briti, česar se, vsaj v domovini, vsi več ali manj strogo držijo. Vsi tisti neobriti Indijci s turbani na glavi, ki jih vidite v filmih, niso običajni Indijci, pač pa sikhi (njihova populacija v Indiji šteje samo 19 milijonov). Kodeks oblačenja ali izgleda vsakemu »polnopravnemu«, tudi najmlajšemu, sikhu narekuje še nekatere druge nemalokrat videne simbolično nošene okraske, kot so jekleni obroček na zapestju (enega takega je tudi Igor prejel kot darilo od nekega dečka v Kašmirju) in celo kratek meč okoli pasu. V laseh pod turbanom pa imajo zapet glavnik.

_dolge brade in v turbane speti lasje to tipična narodna noša sikhov_

_sikhi so izredno gostoljubni in prijazni do tujcev_

_jekleni obroček okoli zapestja je še en viden simbol sikhovske religije_

Amritsar kot katerokoli drugo indijsko mesto na prvi pogled ne navduši ravno. Poleg vročine, prometa in umazanije je bilo mesto v času najinega postanka ravno deležno svojega prvega poštenega letnega monsunskega naliva, zaradi česar je sicer temperatura zraka mogoče padla za kako stopinjo, je pa zato tudi sopara pošteno narasla. Najhuje je bilo to, da so nenadni nalivi poplavili marsikatero ulico in si se tako moral nekje prebijati tudi čez do kolen visoko vodo in pri tem skušati ne preveč misliti na to, kaj vse plava v njej. Brrrrr!

_poplavljene ulice Amritsarja, posledica prvega letnega monsunskega naliva_

A tako kot katerokoli drugo indijsko mesto, ki se ga odločiš obiskati zaradi kakega nadvse posebnega kulturnega bisera, tudi Amritsar ni razočaral. Daleč od tega. V mestu stoji namreč najbolj sveti sikhovski tempelj, tako imenovani Golden Temple (zlati tempelj). Tempelj stoji sredi velikanskega bazena, do njega je z ene strani speljana brv, zgrajen pa je iz okrašenega marmorja in, obviously, zlata (njegova kupolasta streha naj bi bila prekrita s kar 750 kilogrami zlata). Stavba podnevi ob sončnem vremenu dobesedno žari, ponoči pa se blešči v soju žarometov. A bolj kot ves ta kič in lepota navdušuje atmosfera v okviru celotnega tempeljskega kompleksa, kamor vsako leto roma preko pet milijonov sikhov. Blažen mir ter prijazni, gostoljubni ljudje, nobenega uličnega razvrata, vse čisto – totalen kontrast v primerjavi s podobo zunaj templja. »Everybody is welcome here« je zgleda glavni moto, ki prevladuje med domačimi obiskovalci templja, ki so v še večji meri kot drugje po Indiji navdušeni nad tujimi gosti. Z Ireno sva tempelj obiskala večkrat, podnevi in ponoči, vsrkavala spokojno atmosfero ter ostale »protokolarne« procedure, povezane s spoznavanjem naključnih Indijcev ter skupinskim fotografiranjem s celimi družinami.

_pred vhodom v tempeljski kompleks, od koder se odpre prvi pogled na Golden Temple_


_Golden Temple ob večerni zarji ter kolone romarjev pred vhodom v tempelj_


_Irena med popoldansko 'kontemplacijo' (pokrite glave so obvezen protokol obiska templja)_

V času najinega obiska v Amritsarju sva bila nastanjena kar v bivalnih prostorih tempeljskega kompleksa. Sikhovski kodeks namreč zapoveduje, da je treba vsakemu gostu kateregakoli templja ali gurduare, ne glede na raso ali veroizpoved, nuditi brezplačno prenočišče, zato imajo v okviru kompleksa urejene skupne spalne prostore za tisoče romarjev. Ful dobro. Ogromno folka (na stotine ljudi, tudi cele familije) je spalo kar na glavnem dvorišču bivalnega dela, pod milim nebom. Za tuje goste so imeli ločene sobe oz. dormitorije, ki so bili še kar znosni, celo klimatizirani, a žal, kot se je izkazalo šele čez nekaj dni, polni stenic (bed bugs)! Omeniti pa je treba tudi najbolj čiste indijske skrete/kopalnice ever! Resno. To je velika reč v Indiji. Pa vsi skreti so imeli namesto ključavnic majhno odprtino na vratih, skozi katero je vsak lahko preveril, če je skret zaseden ali ne. Smešno. Ko je Igor čepel nad svojim čučavcem, je tako folk kar naprej kukal skozi okenček. Tu pa tam se mu je kak Indijec še nasmehnil. Đizs…


bivalni prostori tempeljskega kompleksa

Še ena posebnost templja je velikanska menza, kjer vsem gostom in romarjem nudijo zastonj obroke skozi ves dan (običajno dhal s kakšno dodatno kuhano zelenjavo ali omakco, riž in chapati ter lassi). Sistem je bil totalno zverziran – vzameš krožnik in žlico, postaviš se v vrsto, niti ne čakaš dolgo in takoj te posedijo na po tleh zložene preproge v vrsto z ostalimi gosti, potem pa ti strežniki/prostovoljci nalagajo hrano. Baje tu dnevno nahranijo od 60 do 80 tisoč ljudi (ob verskih festivalih še več)!

Tako, spet eno noro navdihujoče doživetje. Indija pač ne razočara s prizori in vsesplošno atmosfero. Tudi če za trenutek pustimo ob strani pompozne templje in masovna zborovanja romarjev. V Amritsarju sva se recimo sredi nekega popoldneva za kakšno urco »umaknila« v malo bolj sodobno kavarnico, kjer sva v prvem nadstropju našla mizico in kavč ob velikem oknu s krasnim pogledom na neko mestno križišče. In ko tako opazuješ dogajanje, si ne moreš misliti, kaj vse vidiš! Od uličnih prodajalcev v akciji, igrivih otrok in šolarjev, romarjev in žensk v čudovito pisanih sarijih, pa do beračev in klateških psov ter njihove medsebojne interakcije. Najin najljubši prizor je bil, ko se je eden izmed otrok nekemu staremu nevednemu vozniku bici-rikše (bici-rikša je kot običajna rikša, vendar jo voznik poganja na navadnem kolesu) obesil zadaj na kabino in tako »šlepal« nekaj deset metrov navzdol po ulici. Ko je starec končno dojel, da nekaj ne štima, se je ves siten obrnil in začel dreti na tamalga, ta pa se je v tem času že ves nasmejan izgubil v množici ljudi… :)

Še nekaj prizorov:

Aug
25

Tralalalala kuhajmo indijsko!

Indijsko kulinariko sva prehvalila po dolgem in počez (glej npr. post Indija skozi želodec), na najini poti po tej deželi okusila vse sorte mesnih, vegetarijanskih, ribjih specialitet, hitrih ali slow food, se pridno nažirala na praktično vsakem koraku in celo drugje v JV Aziji zaradi prevelikega hrepenenja redno zahajala v lokalne indijske restavracije… Mmmm, indijska hrana je, še enkrat poudarjava, nebeško dobra in zelo specifična, zato je bilo treba pridobiti malo »hands on« izkušenj pri sami pripravi in podoživeti proces njenega ustvarjanja, preden zapustiva to neverjetno deželo.

Med najinimi R&R, spiritualnimi, yoga seansami v Dharamkotu sva se tako udeležila kuharskega tečaja pri gospe Riti, ki v sosednji vasi dvakrat na dan vodi tečaje indijske kuharije za vse popotnike, željne kulinaričnih izkušenj. Gospa Rita je smešna, majhna ženica, ki se nič kaj dosti ne smeji, izgleda kot katerakoli druga indijska mamca, tečaje pa je vodila seveda kar v svojem domu v majhni kuhinjici. Udeležila sva se treh sešnov in se med drugim naučila skuhati thali in tibetanske dumplinge oz. momo­-te. A recept, ki ga bova predstavila v postu, je hkrati tudi najina najljubša indijska jed – Malai Kofta, ki pooseblja vso sofisticiranost in »barvitost« indijske kulture, kar se sestavin in končnega okusa hrane tiče. :)

gospa Rita in da kitchen

Izraz kofta pomeni mesno kroglico, čufto po domače – jed, značilno za Južno Azijo, Srednji Vzhod in nenazadnje tudi Balkan, medtem ko se Malai nanaša na gosto kremno omako, katere glavne sestavine nekoliko variirajo regionalno. Malai Kofta je originalno severno-indijska mesna jed, ki se je bojda »uveljavila« v času vladavine mogulskih cesarjev. Najina inačica bo pa brez-mesna (torej bodo »čufte« narejene iz krompirja, moke in sira, ne mletega mesa), ki je tudi sicer dandanes bistveno bolj razširjena po Indiji zaradi prevladujočih vegetarijanskih navad.

Pa začnimo pri sestavinah. Za kofte + omako potrebujete sledeče: krompir, paradižnik, ingver, cimetove palčke, lovorjev list, česen, semena kumine, kardamom, čili v prahu, rdečo mleto papriko, kurkumo, običajno mešanico začimb curry, indijske oreščke, sol, mleko, maslo, belo moko, kokosovo moko, koruzno moko, pecilni prašek in paneer oz. sir.

Na prvi pogled začimb kar v izobilju, a nič bat, kolikor je nama znano, je prav vse možno dobiti v običnih supermarketih pri nas doma. Edina težko dostopna sestavina bi bil paneer, na poseben način pripravljena sorta sira iz mleka in jogurta, tipičnega za Indijo. A kot nadomestek se lahko brez problema uporabi mozarella, tofu ali skutin sir.

V navodilih bova za mere uporabljala izraze, kot so čajna žlica (teaspoon), jedilna žlica (tablespoon) in skodelica (cup), kar je ekvivalentno 250ml. Tako nama je bil recept pač predstavljen…

1. Omaka

Priprava omake poteka v dveh korakih in vključuje ločeno pripravo dveh mešanic začimb in zelenjave, ki ju dodamo omaki med kuhanjem.

Mix no. 1 (ingver + česen) – v mešalcu zmiksamo:

  • 1,5 jedilne žlice ingverja
  • 1,5 jedilne žlice česna
  • ¼ skodelice vode

Mix no. 2 (krompir in paradižnik) – spet v mešalcu zmiksamo:

  • ½ krompirja, kuhanega in olupljenega
  • 2 paradižnika, olupljena
  • 1 jedilno žlico strtih indijskih oreščkov
  • ½ skodelice vode

Omaka, prva runda:

  • v posodi segrejemo navadno olje
  • dodamo 2 palčki cimeta, 2 lista lovorja, ¼ čajne žlice semen kumine, 5 zdrobljenih semen kardamoma
  • dodamo mix no. 1 (ingver + česen)
  • kuhamo, dokler voda ne izhlapi

Omaka, druga runda:

  • dodamo ščepec čilija v prahu in ¼ čajne žlice rdeče mlete paprike
  • po cca. 5 minutah dodamo mix no. 2 (krompir in paradižnik)
  • kuhamo 10 minut
  • nato dodamo še 1 čajno žlico kurkume, nekaj ščepcev soli, 1 skodelico mleka, 1 čajno žlico masla, 1 čajno žlico mešanice začimb curry
  • kuhamo še 2 minuti, nato odstavimo za nekaj časa
  • omaka mora biti kar fejst gosta in če slučajno ni, lahko dodamo še malo koruzne moke za zgostitev

omakca se pridno kuha

2. Kofte

Za štart rabimo maso, ki jo zmiksamo s prsti. Za maso (6 koft) rabimo:

  • 1 krompir (kuhan, olupljen)
  • 50 g paneerja oz. kateregakoli zgoraj omenjenega sira
  • 1,5 jedilne žlice bele moke (jo lahko kasneje dodajamo po potrebi)
  • 1,5 jedilne žlice kokosove moke
  • ½ čajne žlice koruzne moke
  • ¼ čajne žlice soli
  • ščepec pecilnega praška
  • ¼ čajne žlice masla

Iz mase testa potem oblikujemo svaljke. V vsakega damo 4 zdrobljene indijske oreščke (lahko tudi rozine, ampak Igor ne mara rozin) in »zapremo«. Svaljke ocvremo v olju, dokler popečeni ne porjavijo. Pečene jih dodamo v omako, ki jo še malo pogrejemo in na koncu dekoriramo s sladko smetano ali naribanim sirom. Voilá! :)

Zraven nakuhamo kak basmati riž (oni ga pripravijo brez soli), še boljše pa chapati, ploščati indijski kruh, saj ni lepšega kot tunkati kruh v gosto curry omakco. Mmm mmm. Za pripravo rabimo samo rjavo moko in sol, vseeno terja pa nekaj dela/časa. Takole gre…

3. Chapati

Za maso (za cca. 15 chapatijev) rabimo:

  • ½ kg rjave moke
  • ½ čajne žlice soli
  • 1,5 skodelico mrzle vode (postopoma dodajaš)

Testo je treba pridno mesit s členki 10-12 minut. Napravljeno testo mora nato počivat 10-15 minut.

Iz testa potem naredimo kroglice v velikosti marelice, ki jih razvaljamo na moki v obliki kroga 15 cm premera in čisto tanko. Chapatije na hitro spečemo na navadni ponvi (po možnosti litoželezni), vsako stran 1 minuto, brez olja. Potem pa še na brzino pokurimo direktno nad plinom, da se kruh malo napihne.

testo za chapati najprej razvalamo zelo na tanko v obliki kroga

Priporočava, da naredite dvojno dozo koft in omake, povabite prijatelje, in zraven pijete indijski čaj-čaj-čaj… Kdor prvi poroča o (ne)uspešnosti priprave koft (lahko pridete k nama po kakšne bolj »zajebane« začimbe), ga midva povabiva na najine lastne. :) Ali pa vseeno pridite samo na čaj.

dober tek!

Aug
24

Veliki himalajski »loop«

Skoraj dva meseca na poti, dva tisoč kilometrov, prevoženih po slabih in pogosto zelo vrtoglavih cestah, osupljivi pogledi na gorske verige in doline, tri povsem različne kulture (hindujska, budistična, muslimanska), večtisočletna zgodovina, odročni kraji… to je izkupiček najinega velikega indijskega himalajskega gira, gotovo ene najbolj avanturističnih, mind-blowing, celo spiritualno polnih doživetij na najinem tripu. Res nepozabno, in če potegneva črto in vse skupaj predstaviva še na karti…


Prikaži večji zemljevid

Še enkrat po vrsti:

on the road...

Aug
22

Čas je, da dava čevlje v kot in se posvetiva sebi

Avgust. Deževna sezona v polnem teku. To pomeni nalivi, po več ur, več dni celo, vse skoz vlažno, plesnivo, nič se ne posuši. Takšen podnebni zasuk doleti Indijo vsako leto od junija do septembra, ko se nad večji del Južne Azije zlije monsunsko deževje. Nič, sva rekla, takle mamo, pa sva si kupla dva ogromna dežnika, pustila gojzarje v kotu (da se posušijo, yeah, good luck) in hodila naokoli mokra do riti, v japankah. Sej je ful žur! Sam prepustit se je treba. Indijci na monsunsko deževje gledajo kot neke vrsto odrešitev, saj prinaša prepotrebno osvežitev (po neusmiljeno vročih in suhih predhodnih mesecih), vodo za namakanje polj, od česar je življenjsko odvisnih na milijone ljudi, in, kot najin indijski kolega Ram rad pravi: »veliko, veliko zelenih barv«.

Sva pa v McLeod Ganju (oz. Dharamsali), nazaj na južnih obronkih Himalajskega gorovja, do koder sva se prifjakala po celem dnevu vožnje (dejansko smo štartali ob šestih zjutraj in prispeli nekje ob desetih zvečer) z najetim taksijem iz Srinagarja v Kašmirju (skupaj z dvema Slovenkama in tremi Francozi). Tu se v na prvi pogled nič kaj prikupnem, nastlanem mestecu na strmih gozdnatih vzpetinah nahaja upravno središče politično izgnanih Tibetancev, kjer domuje njihov spiritualni vodja Dalai Lama z ostalimi uradnimi funkcionarji t.i. vlade v izgnanstvu ter tisoče drugih tibetanskih beguncev. Indija je leta 1960, ko je Dalai Lama po zaostritvi situacije v Tibetu zaradi kitajske okupacije prebegnil iz države, Tibetancem ponudila politično zatočišče in jim dodelila ta košček zemlje za vzpostavitev administrativnega centra, ki danes skrbi za dobrobit več kot sto tisoč tibetanskih beguncev v Indiji.

V McLeod Ganju tako vse utripa v stilu budizma in tibetanske kulture, polno je templjev, menihov, ki se mešajo z lokalci in turisti, tibetanskih spominkov in izdelkov, meditacije, joge, knjigarn z literaturo o budizmu, ambulant, kjer se prakticira tradicionalno tibetansko medicino, ipd. Najina baza je bilo malo naselje, imenovano Dharamkot, še višje gor na hribu od McLeod Ganj-a s par guesthousi in restavracijami. Super okolje za hengat, hodit na razne tečaje joge, indijske kuharije, in nabirat poglobljene meditativne izkušnje o denimo vipassani ali tibetanskem budizmu. Zelo spiritualno in na izi.

popoldanski nalivi

V Dharamkotu deluje meditacijski center Tushita (www.tushita.info), ki organizira zelo popularne 10-dnevne »introductory« tečaje o tibetanskem budizmu. In avgustovskega sva se udeležila tudi midva. Gre za učenje o budizmu, natančneje veji tibetanske Mahayane, in meditacijo. Fiksen urnik vsak dan, približno 5 ur predavanj o budizmu, 3 ure meditacije (zadnje par dni je več meditacije), ura debatnega krožka, drugače pa tišina in popolna predanost »notranjemu miru« (ni zelo strogo, tako kot pri Vipassani, veliko folka je tu in tam klepetalo). Aja, pa karma joga, to pomeni da na začetku vsak dobi neko »housekeeping« opravilo, ki ga dela vsak dan, z ljubeznijo in nesebičnostjo. Igor je dobil pucanje skretov, heh, Irena pa tušev.

Tushita Meditation Center

Učenja so bila na trenutke malce dolgovezna. Naš učitelj/menih Tony, po rodu sicer Avstralec, se je namreč v svojih predavanjih prebijal čez marsikatere aspekte budizma, kot so misli, emocije, karma, sočutje in ponovno rojstvo, ki pa so vsebovali tudi veliko božanstvene simbolike in zelo abstraktnih, težko doumljivih razlag. A na srečo je bil Tony še vedno precej »down to earth« (kot pravi Avstralec včasih tudi pošteno ciničen in šaljiv) in je vedno odkrito in konkretno odgovarjal na naša številna, bolj praktična vprašanja.

Ure meditacije z odličnim učiteljem Benom iz Izraela so bile po drugi strani noro zanimive in intuitivne. Bile so več ali manj vodene in zato tudi lažje (po najinih izkušnjah). To pomeni, da te učitelj med celotnim potekom meditacije vodi z navodili kako meditirat, kaj vizualizirat. Za razliko od npr. Vipassane (glej Irenin post izpred približno enega leta nazaj Moja meditacija), ko si »on your own« veliko večino časa. Povrh nas je Ben »uvajal« tudi z natančnimi navodili o pravilni oz. optimalni drži/pozi ter pojasnili, kako recimo premagovati različne oblike nelagodja, ki spremljajo dolgotrajno nepremično sedenje z zaprtimi očmi. Meditiralo se je na različne teme, najbolj boleča/osvobajajoča je bila meditacija na smrt (z učiteljevim vodstvom se postopoma približuješ trenutku svoje smrti – uf, kako se zaveš lepote življenja po tej izkušnji), in pa meditacija, ko iz tebi bližnje osebe pobereš ven vso njeno/njegovo bolečino, jo potegneš vase in izničiš. Nekaterih študentov se je izkušnja kar dotaknila, bilo je tudi nekaj joka.

naša skupina po opravljenem 10-dnevnem tečaju

Bivanje v centru je bila zelo lepa izkušnja. Hrana je bila super. V prostem času se je bralo veliko literature o budizmu (center premore zelo dobro založeno knjižnico), sprehajalo po okoliški hosti, nemo opazovalo opice in predvsem poslušalo sebe in se čudilo nad količino pozivnega v zraku. Res toplo priporočava čisto vsakemu, ki gre v Indijo v ta konec, in želi malo pobrskati po svoji spiritualni strani (pa načeloma noče iti skozi tako intenzivne meditativne procese kot pri npr. Vipassani). Celo Igor je »mal not padu«. Tale Indija ga je kar spreobrnila, neki hoče jogo delat zdej, še celo na Vipassano bi šel! :)

Irena s z nekaterimi ostalimi tečajniki Tushite

In kaj je bistvo budizma oz. kaj smo se naučili? Živi vsak dan kot da je tvoj zadnji, in pa bodi sočuten do sočloveka. Zadnji dan tečaja, ko je vsak na kratko strnil svojo izkušnjo, je neka punca povedala tole: po meditaciji na smrt, ko je jokala, premišljevala o življenju in se v odmoru sprehajala, se ji je neka nuna, ki živi blizu in je videla njeno »stisko«, brez besed nasmehnila in ji podarila pol hruške. To je to, bistvo vsega, je rekla punca na koncu.

Aug
07

Kašmir, čudovita dežela na prepihu

Ura je bila okoli deset zvečer. Bili smo na pol poti skozi dolino Indus od Leha proti mestu Kargil, zadnjemu večjemu kraju v tem delu Ladakha. Zunaj totalna tema, saj tam ni veliko vasi, še tistih nekaj malo ob poti pa je tistega večera očitno ostalo brez štroma. Kot že neštetokrat prej, nisem mogel spati. Klinc, to se mi vedno dogaja na dolgih nočnih vožnjah z avtobusom. Besno nas je premetavalo in razen hrupne pločevine je v vozilu vladala smrtna tišina. Veliko ljudi je spalo in pred sabo sem v temi videl samo silhueto voznika, sključenega nad volanom. Na vsake toliko je nekje skozi podvozje v notranjost zaplaval velik oblak prahu, zato smo si morali usta stalno zakrivati s šali, ipd. Eh ja…

Ob enajstih smo naredili zadnji vmesni postanek v neki vasici tik prek Kargilom. V lokalnem teahouse-u sva si za večerjo privoščila skledo Maggi Masala župce (za indijski trg predelana verzija klasične Maggijeve instant juhe, seveda v tem primeru noro začinjene). V enem momentu je v oštarijo stopil starejši tip s čikom v ustih, oblečen v dolg volnen plašč, ves pomemben, in se začel vsakemu posebej predstavljat. OK, whatever. Deset minut kasneje sem ga spet srečal zunaj, medtem ko sem kadil svoj bidi. Gledal me je s čudnim nasmeškom, zato sem moral načet debato: »Nice coat…«. »It is a pheran,« mi odgovori. Sledi minuta tišine, nakar ga spet vprašam: »Where are you from?« Več kot očitno namreč ni spadal v ta konec Indije. Tip se čudno zareži in ponosno prijavi »I am from Srinagar, Kashmeeeer!«

Kašmir. Ime, zaradi katerega ti gredo kar malo kocine pokonci… Naslednje jutro okoli šestih smo končno prispeli v Srinagar, prestolnico Kašmirja, in mesto se še niti ni začelo dobro prebujati. Kar je skozi okno avtobusa takoj padlo v oči, poleg posebne mestne arhitekture in številnih mošej, so bile predvsem patrulje oboroženih indijskih vojakov na ulicah, oklepnikov in zabarikadiranih checkpoint-ov. Hm, zanimivo.

Kašmir je pravi tabu, kar se popotniških destinacij tiče. Zgodovinsko gledano je bil vedno na prepihu političnih in vojaških konfliktov med Indijo in Pakistanom. Ne samo, da sta bili državi zaradi Kašmirja v preteklosti že nekajkrat v vojni, na prelomu tisočletja celo na robu jedrske vojne, deželo pogosto pretresajo nemiri – bombni napadi, nasilne demonstracije, represija s strani indijske vojske. Fora je v tem, da Kašmir oz. natančneje dolina Kašmirja z mestom Srinagar in okoliškimi gorovji spada pod Indijo, medtem ko si regijo lasti tudi Pakistan. Prebivalstvo je sicer pretežno muslimansko, v resnici pa veliko Kašmircev noče bit niti pod enimi, niti pod drugimi, pač pa hočejo biti neodvisni. Zakomplicirana scena in politično povsem nerešljiva zagonetka že od leta 1947, ko so se v tem delu sveta po odhodu Britancev začele risati nove meje. Na eni strani so v konflikt vpletene oborožene muslimanske separatistične skupine, ki se bojujejo za »osvoboditev« Kašmirja izpod indijske vladavine (Pakistan te skupine bojda prikrito podpira in celo oborožuje). Na drugi strani je več kot pol milijona indijskih vojakov, ki nadzirajo dolino Kašmirja in njene meje ter v svojem poslanstvu zagotavljanja varnosti pred terorizmom oz. boja proti separatistom pogosto terorizirajo tamkajšnje prebivalstvo, mučijo ujetnike ter zapirajo ljudi brez kakršnekoli debate (drastično kršenje človekovih pravic, že večkrat slišano s strani Amnesty Internationala in drugih organizacij). Vmes pa prebivalstvo, ki se vsakič masovno zbuni, ko ga indijske oblasti začnejo srati, pri čemer jih k nasilnim demonstracijam verjetno dodatno podžigajo razni fundamentalisti, indijska vojska pa na nemire vsakič odgovori z brezkompromisnim streljanjem vsevprek. Tako je bilo denimo leta 2010 med demonstracijami v podporo neodvisnosti Kašmirja v Srinagarju in drugih mestih ubitih več kot sto ljudi. Noro, na vsake par let tam za kratek čas pošteno poči, potem pa hitro potihne in tako tudi ostane kako leto ali več, dokler ne pride spet do kake pizdarije.

Kašmir - politična mapa

Zaradi tega je pač mal »škatljivo« tja rinit in res je do določene mere čutiti neko napetost med ljudmi. Ko sva bila tam midva z Ireno, je bil center Srinagarja kot mesto duhov. Ok, bil je mesec ramadana in zato pač nekoliko bolj sproščeno dogajanje na ulicah, ampak ko sva vprašala nekega domačina, kaj se dogaja, nama je čisto brezbrižno razložil, da mesto protestno štrajka, ker so nekaj dni nazaj indijski vojaki brez pravega razloga ustrelili nekega kmeta zunaj mesta. Govoril je, kot da je to nekaj vsakdanjega. Zajebano. Tudi sicer sva bila deležna zelo različnih reakcij s strani lokalnih ljudi. V nekem trenutku sva spoznala možakarja, ki naju je ves navdušen vabil k sebi domov na čaj in Igorju ponosno predstavljal svoje hčere, v drugem trenutku pa je do naju pristopil nek čudak s precej nezaupljivim pogledom in nama z lepega začel tarnati »They took my father away!« In če sva na najini poti po severu Indije čez Himalajo povsod srečevala horde Izraelcev na svojem post-naborniškem oddihu, jih tu seveda ni bilo na spregled. Ni šans.

Kaj potem pravzaprav vleče ljudi v ta konec Indije? Gotovo so to lepote doline Kašmirja. Pokrajina je tu lepa, zelena in cvetoča, temperature prijetne, ni toliko tistega tipičnega indijskega kaosa, in vse skupaj se nahaja sredi Himalajskega gorovja, ki se od tu vije naprej v Pakistan. Sredi doline leži tudi veliko jezero Dal, po katerem (kot že stoletja poprej) plujejo ladjice z nič hudega slutečimi indijskimi počitnikarji. Turistov z Zahoda je sicer malo, indijskih pa ogromno.

Druga stvar, ki pritegne veliko zanimanja, je kultura. Srinagar in okoliški kraji imajo dolgo in bogato zgodovino, celotna regija je bila nekoč pretežno budistična in hindujska, od 14. stoletja naprej pa muslimanska, ko so večjemu delu Indije začeli vladati Moguli. V mestu stoji cel kup mošej, ki so po svoji arhitekturi precej unikatne in zelo pisane, predvsem v notranjosti. Tudi sicer se Kašmirci po etničnosti, jeziku in kulturi razlikujejo od drugih muslimanskih narodov v tem delu sveta. Obstajajo celo teorije, da naj bi bili Kašmirci eno izmed starodavnih izraelskih plemen, ki so bila izgnana iz Kraljevine Izraela po njenem uničenju v 7. stoletju pr.n.št (za podrobnejšo razlago si preberite npr. tale online članek). Ena še bolj divja teorija zagovarja, da naj bi sam Jezus preživel križanje in se v poznejšem iskanju teh izgubljenih plemen naselil v Kašmirju. In tam celo umrl (BBC prispevek na to temo).

Kakorkoli, v najinem vsakdanjem popotniškem življenju je Kašmir predstavljal spet povsem drugačno Indijo. Najbolj očitna je bila sprememba v načinu barantanja, ki se je od klasičnega indijskega straight-in-your-face nakladanja v stilu »yes sir, I have only the best sir, very cheap price sir« prelevila v bolj sofisticirano govorico, ki je zajemala veliko predhodnega, hmm, flirtanja… »I have been in this business for twenty years, I have shops in France and Spain, I invite you to my house for some tea and you can look at some of the things I make and sell, …« in podobno. Skratka še en izziv za Irenine superiorne pogajalske skillse. :)

In nenazadnje sva v Kašmir prišla zato, ker sva pač želela videti še ta konec Indijske Himalaje in tako zaključiti tako imenovani »veliki loop«, ki naju je iz Shimle preko dolin Kinnaur in Spiti popeljal najprej na sever v Ladakh, zdaj pa v Kašmir in po tem še v McLeod Ganj. Vse overland seveda. Res nepozabna avantura…

V Srinagarju in okoliških krajih sva preživela slab teden in po začetnih nekoliko živčnih vtisih, ki jih je na naju naredilo mesto z armadami vojakov na vsakem koraku, sva hitro odkrila prijazno in sproščeno podobo tamkajšnjega življenja, ko sva se na biciklih odpravila ven na podeželje. Kot prava turista sva najela tudi enega izmed majhnih čolnov, tako imenovano shikaro, in šla na večerni ogled različnih kotičkov jezera. Bilo je res lepo, kar je pozitivno presenetilo še skeptičnega Igorja. Kaj več od tega (trekanje, daljši izleti ipd.) nisva zmogla, ker si je Igor spet fental koleno.V planu sva imela recimo obiskati Gulmarg oz. Mt Afarwat, enega izmed redkih indijskih kvazi smučarskih centrov na višini 3700 metrov, od koder se vidi marsikateri znameniti vrh Himalaje. In kamor se navdušeni indijski turisti pridejo slikat v komplet smučarski opremi. :) Ampak kot rečeno nama to ni zneslo…

Sva pa po dolgem času naletela na ene par Slovencev, vsi več ali manj na poletnem dopustu. Nekaj sva jih spoznala že v Lehu, tu pa sva tudi malo več časa preživela z Almo in Suzano, s katerima sva nadaljevala pot naprej proti McLeod Ganju na jugu. Na Igorjevo veselje sta bili punci seveda založeni s šnopcom…


Jul
29

Treking v Ladakhu

Pa sem ga dočakal. Svoj prvi večdnevni hajk v indijski Himalaji. Ladakh je tudi sicer zelo popularna treking regija in po intenzivnem poizvedovanju v Lehu in študiranju popotniške treking literature sem uspel skupaj spraviti ruto, ki mi je najbolj odgovarjala – Markha Valley. Šest ali sedem dni trekanja, dva visoka prelaza na višini okoli 5000 metrov, spanje in prehranjevanje pri domačinih ob poti, brez vodiča, relativno lahek ruzak, presenetljivo zmerne nočne temperature… idealno. Neznanka je bila le, s kom bom šel spet na trek. In če sva bila zadnji dan pred odhodom kandidata samo jaz in neka Francozinja, ki sva jo z Ireno spoznala v Lehu, smo bili pozno popoldne tistega dne potem že štirje, proti večeru pa kar devet! Namesto enega taksija, ki bi si ga morala v prvem primeru deliti le dva, smo moral potem naročiti dva taksi/kombija, ki sta nas z vso kramo zjutraj zategnila do izhodišča. Mene, tisto Francozinjo, Kanadčana, Američanko, Nizozemca, Čilenca in tri Belgijce. Kar naenkrat torej ogromna ekipa. Kar je bilo OK, bili smo kul družba, vseeno pa rahlo prevelka, še posebej, ker smo se vsako jutro blazno obirali in potem proti koncu dneva včasih z veliko težavo našli zadosti postelj v vasi, kjer smo prenočevali, plus name je nekako padla odgovornost »neuradnega« vodiča, ker sem bil najbolj poučen o samem poteku hajka. Ampak all-in-all je bilo super, na koncu smo vsi veselo prilezli do konca in potem v Lehu skupaj preživeli še nekaj dni, se pokonektali na fejsbuku, itd.

Potek hajka: štart v vasi Zinchen, prva noč Yurutse, druga noč Skiu, tretja noč Markha, četrta noč Hankar, peta noč Nimaling, finiš pa v vasi Shang Sumdo

Štart treka je bil v vasi Zingchen na obrobju gorske verige Stok, ki obdaja južno stran doline Indus (lepo vidno na tej sliki), cca. uro in pol vožnje stran od Leha. Prva dva dni hajkanja smo se pridno dvigovali do in preko višinske meje 4000 metrov ter sredi drugega dne prečkali gorovje preko prelaza Ganda La na višini 4920 metrov. Proti koncu dneva smo tako prispeli v dolino Markha in prvo vas, imenovano Skiu. Drugi dan je bil kar pošteno naporen – ne samo, da smo morali prečkati visok prelaz, vsega skupaj smo prehodili več kot 25 kilometrov. Ampak so spreminjajoča se topografija pokrajine (planote, široke doline, soteske), super razgledi z vrha prelaza ter prvo videnje bharala v daljavi zelo popestrili dan. Bharal ali blue sheep, himalajska divja ovca, v bistvu nek mešanec med ovco in kozo, ni na pogled pravzaprav nič posebnega. Toda kdorkoli, ki je prebral knjižno klasiko The Snow Leopard avtorja Petra Matthiessena, bo na taki avanturi začel fantazirati o snežnem leopardu, katerega zgodba je v tem avtobiografskem romanu tesno povezana z bharalom, njegovim najljubšim plenom. Midva z Nizozemcem Gijsom sva bila edina, ki sva prebrala knjigo, in tako stalno buljila visoko gor proti grebenom, kjer so se črede običajno zadrževale, jih opazovala in fotkala, medtem ko ostalim ni bilo preveč jasno od kod tako navdušenje… »It’s just sheep guys c’mon!«

Naslednja dva dneva sta nas vodila skozi dolino Markha, ki leži na južni strani gorovja Stok. Tik ob reki, ki teče skoznjo, je vse polno zelenja, medtem ko so okoliški hribi in gore povsem goli, kamniti in peščeni. Prav bizaren pogled. Dolina je dokaj izolirana od Leha in ostalih večjih krajev Ladakha. Do nje vodijo le poti, kakršna je tista čez prelaz Ganda La. A življenja je presenetljivo veliko, pet ali šest vasi se nahaja vzdolž reke, kjer se lokalno prebivalstvo tradicionalno ukvarja v s poljedelstvom (ječmen, pšenica, nekaj vrst zelenjave, celo marelice, …) in živinorejo (ovce, koze, jaki, dzo-ji, konji), v poletnih mesecih pa tudi z nastanjanjem številnih pohodnikov v svojih domovih, kar jim prinaša pomemben dodatni prihodek. Tamkajšnje familije so celo organizirane v neke vrste homestay združenje in tako pri vsaki hiši za fiksnih 500 rupijev (7,3 eur) dobiš jogi+deko za spanje v eni izmed dokaj zaprašenih sob, daal bhat (riž, omaka iz leče, zelenjava) za večerjo, chapati+marmelada+čaj za zajtrk in packed lunch za na pot (običajno chapati, kuhano jajce, kak kos krompirja in piškote). Ljudje so, tako kot drugje v Ladakhu, zelo prijazni in preprosti. Za razliko od Leha in ostalih krajev v dolini Indus, kjer so ceste, jim v tem delu dežele primanjkuje marsikaterih potrebščin zato se morajo na vsake toliko s konji in osli odpraviti po nabavo novih zalog. Tudi tu so domovi grajeni na tradicionalni način, značilen za Ladakh in ostala »tibetanska« območja Indije (dolina Spiti, glej posta Mali Tibet in Himalajska roadtrip odiseja, part 2) – za naše standarde precej simpl in asketsko, za njihove pa povsem zadostno in optimalno, kar se tiče življenjskih razmer in razpoložljivih resursov.

Ko smo peti dan zapustili zadnjo vas v dolini, se je zopet začelo vzpenjanje. Na poti so se nam odpirali noro lepi razgledi preko bližnjih gorovij Stok in Zanskar vse do oddaljenih špičk velike Himalaje. Tisti dan smo zaključili visoko na cca. 4700 metrih v dolini Nimaling, kjer je postavljeno šotorišče za folk na poti v/iz Leha. Scena je bila čist huda – v neposredni bližini je stal impozantni, z ledenikom prekrit Kang Yatze (s 6400 metri najvišji vrh gorovja Zanskar), okoliške planote pa so bile nenavadno zelene in polne malih cvetlic, zaradi česar je bilo v okolici kampa nastanjenih tudi veliko lokalnih ljudi s svojimi čredami živine, ki se poleti stalno pasejo na tem območju.

Zadnji dan je sledil vzpon preko najvišje točke treka – prelaza Kongmaru La – na višini 5200 metrov. Lepo, počasi in z občutkom, globoko dihanje, težek korak, mrzel zrak, močan veter… V roku ure in pol ali dveh smo že stali na vrhu, kjer so besno plapolale budistične molitvene zastavice. Na južni strani Kang Yatze v vsej svoji veličastni podobi, na severu pa dolina Indus z gorovjem Ladahk v ozadju. Še višje gor proti severu oz. severo-zahodu so se po malem videli tudi zasneženi vrhovi gorovja Karakoram v Pakistanu. Vodič neke francoske treking grupe, ki je za nami prilezla na vrh, je trdil, da se vidi celo K2… Potem pa šus dol nazaj proti dolini Indus, kar sedem ur neumorne hoje skozi zanimive soteske do naselja Shang Sumdo, kjer smo zaključili trek in se s taksijem pobrali nazaj v Leh.

Ta dan smo na poti videli veliko čred bharala, a žal nobenega snežnega leoparda, kar je sicer dost utopična želja, pa vseeno… :) Tako kot avtor knjige The Snow Leopard sva se tudi midva z Gijsom morala zadovoljiti le z mislijo, da tam nekje visoko zgoraj ta mistična žival mogoče potuhnjeno leži in nas opazuje. A tako kot avtorju (njegova zgodba se sicer odvija v Nepalu v pokrajini Dolpo, vendar v podobnem gorskem okolju) so tudi nam (vsaj nekaterim) izolacija, spokojnost divjine in preprostost tamkajšnjih ljudi v zavesti okrepili občutek pomembnosti trenutka – ko se človek, neobremenjen z »motnjami« sodobnega sveta, popolnoma prepusti trenutnemu stanju, trenutnemu razpoloženju in stvarem, ki ga v danem trenutku obkrožajo. Ko takole sam sediš na skali, sredi ničesar, in opazuješ okolico vidiš veliko lepih stvari. V sebi in okoli sebe…

Jul
27

Mali Tibet

Kot vedno je bilo treba prvo tja prit…

Manali > Leh, osemnajst ur vožnje s kombijem po precej slabi cesti, ki je vključevala tri vrtoglave prelaze nad 4900 metri (najvišji Taglang La leži na cca. 5300 metrov) ter ponovno gazenje čez nepredvidljivi Rohtang Pass, preko katerega smo prispeli v Manali iz doline Spiti slab teden prej (glej post Himalajska roadtrip odiseja, part 2). Vožnjo smo opravili v enem šusu in z enim voznikom! Ne veva, kaj ga je ohranjalo pri življenju ves ta čas, ampak svoje delo je opravil presenetljivo suvereno. Štartali smo okoli dveh zjutraj in okoli osmih zvečer prispeli v Leh, prestolnico Ladakha. Zjebani in znervirani… nič novega.

Tako je pač življenje, ko si človek poželi malo avanture oz. mazohizma in se odloči, da bo indijsko Himalajo prepotoval on the road. A ko si po dolgi in naporni vožnji čedalje blizu cilja ter se ti pred očmi začne odpirati nov svet, te k sreči hvaležno premamita občutek zadovoljstva in upanje na nove, nepozabne »izzive«.

Frontier land… skoraj

Dežela Ladakh na prvi pogled daje vtis izolirane gorske divjine. Tako kot v dolini Spiti, je tudi tu pokrajina suha in surova, kultura pa izrazito budistično-tibetanska. Toliko celo, da se je dežele prijel vzdevek »Mali Tibet« oz. Little Tibet zaradi močne kulturne identitete, ki se je v veliki meri uspela ohraniti v obliki številnih aktivnih budističnih samostanov ter tradicionalnega načina življenja. Ladakh je z izjemo poletnih mesecev praktično celo leto odrezan od sveta, saj sta edini cestni povezavi (ena iz Manalija in druga iz Srinagarja v Kašmirju) v preostalem času globoko pod snegom. Povrh je celotna meja Indije s Kitajsko in Pakistanom v tej regiji zaradi preteklih konfliktov tako rekoč hermetično zaprta ter pod strogim nadzorom vojske.

Zato torej tak občutek izolacije, ki pa hitro mine, ko enkrat »zaviješ« v Leh. V mestu vlada praktično enak kaos, kot drugje v Indiji. Zelo sva bila presenečena nad turističnim »razvratom«, tako v obliki velikih organiziranih grup iz Evrope, kot tudi prepotentne izraelske mularije. Očitno Ladakh v poletnih mesecih, ko dokončno ponikne zimski sneg, »eksplodira« z navalom turistov od vsepovsod, ki sem bodisi priletijo preko Delhija ali pa se pripeljejo iz Manalija oz. Srinagarja. To pa za sabo seveda potegne tudi vso indijsko navlako, ki proba od turizma kaj iztržit. Prometa je ogromno, ulice pa prepolne takšnih in drugačnih ponudnikov turističnih ali gostinskih storitev ter prodajalcev razne robe.

Ladakh vs The West

In to se še kako »tepe« s tradicionalno podobo Ladakha, katerega prebivalci so že od nekdaj navajeni relativno mirnega in izoliranega življenja v težkih pogoji zaradi pomanjkanja vode in drugih resursov. Igor ravno zdaj bere zelo zanimivo knjigo, imenovano Ancient Futures, ki govori o okoljskih in socialnih spremembah, ki so sledile, ko je indijska vlada v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Ladakh odprla turizmu. Knjiga podrobno opisuje vsakodnevno življenje tukajšnjega prebivalstva, ki kljub zajebanim razmeram za življenje praktično ne pozna revščine in družbenih trenj. Ljudje so se z uporabo različnih iznajdljivih ter rahlo nekonvencionalnih metod že davno nazaj uspeli prilagoditi ekstremnemu okolju. Tistih nekaj vodnih virov tako recimo zelo skrbno izkoriščajo za namakanje svojih polj in posledično gojenje hrane. Vasi so običajno prepredene z majhnimi kanalčki, prek katerih se pretaka voda iz bližnjih rek in potokov in zaliva vrtičke hiš in drevesa. Vodo tako učinkovito izkoriščajo, da okoli naselij rastejo prave male oaze zelenja – prav bizaren prizor na 3000 ali več metrih, kjer vladajo puščavske razmere. Zanimive so tudi druge navade in običaji. Recimo, če sta bila v familiji dva sinova, so enega »obdržali na farmi« in oženili, drugega pa poslali študirati in živeti v samostanu, kjer je bil zaprisežen celibatu. Tako je bila velikost populacije vedno relativno konstantna in potrebe po hrani in drugih potrebščinah vedno predvidljive. Še najbolj zanimiva, v bistvu skrajno nenavadna, pa je tista, da so bili vsi sinovi ene družine tradicionalno oženjeni z isto žensko in bili tako primorani še naprej deliti skupno obdelovalno zemljo.

Potem je tu še tradicija budizma, v Ladakhu prisotna že več kot 2000 let, ki ljudem narekuje zelo jasne etične življenjske vrednote. Prebivalci Ladakha živijo v tesni simbiozi, pomagajo drug drugemu in se ne spuščajo v nepotrebne konflikte. V bistvu so ful prisrčni ljudje, kažejo veliko volje do življenja, vedno se smejijo, tudi takrat, ko se razburjajo. Baje je najbolj boleča kletvica, če nekomu rečeš schon chan, kar pomeni »tisti, ki se zlahka razjezi«. Hehe, kjut.

No, ampak od sedemdesetih let dalje sta naraščajoči turizem in biznis povzročila velik negativnega pritiska na okolje in začela drastično spreminjati sisteme vrednot tukajšnjih ljudi. Avtorica prej omenjene knjige, Helena Norberg-Hodge, že v vsem tem času deluje v Ladakhu in vodi projekte, ki se trudijo ohraniti ravnotežje med tradicionalno samozadostnim življenjem lokalnega prebivalstva in naraščajočimi zahtevami sodobnega sveta.

In do neke mere te iniciative kar uspevajo. Veliko hiš ima recimo montirane sončne kolektorje za električno energijo, povsod po mestu je možno nafilati prekuhano/prefiltrirano pitno vodo iz kant, da ljudje ne bi kupovali plastenk, ipd. Več informacij o njenih projektih tukaj.

Domače življenje

V najinem iskanju guesthouse-a ob prihodu v Leh sva se spokala daleč ven iz centra mesta in znašla pri familiji Lengtse, kjer sva preživela skoraj dva tedna. Tako kot marsikatera druga familija v tem delu mesta, tudi oni v svoji hiši nudijo nekaj sob za goste v poletnih mesecih, s katerimi imajo seveda zadosti dela, sicer pa ohranjajo večino svojih vsakodnevnih navad. Čez dan pridno obdelujejo svoje vrtičke in polja ter višek pridelane zelenjave potem prodajajo na trgu. V njihovi hiši je gostom na voljo običajna kopalnica, a vsakega izmed nas ob prihodu prijazno nagovorijo, naj skušamo varčevati z vodo ali pa namesto klasičnega stranišča raje uporabljati njihov »kompostni« skret. Živeti pri njih je bilo zelo lepo in prijetno. Mama Lamo je bila več kot očitna »glava« familije oz. hiše, duhovita in temperamentna ženska, ki se je, kljub temu, da je odraščala v povsem drugačnih okoliščinah (oba mož in žena sta nepismena), zelo trudila s svojo polomljeno angleščino. Oče je bil bolj mirne narave, ne toliko zgovoren kot Lamo, a se je vedno tako lepo nasmehnil in te pozdravil s toplim juleeee (izg. »džule«, kar pomeni »dober dan«, »adijo«,»hvala« in »prosim« v jeziku Ladakha), da se ti je kar srček stopil. In potem njuni zelo simpatični hčerki Choroling in Angmo (vse tri ženske v familiji so imele noro lepe, dolge črne lase), ena bolj najine starosti, že poročena ter s tri leta starim sinčkom, druga pa mlajša in študentka angleščine na univerzi v Jammuju. Veliko zanimivih zgodb sta nama pripovedovali, recimo, kako je komaj dve leti nazaj zaradi nepričakovano velikega naliva dežja (največjega v zadnjih nekaj desetletjih) poplavilo velik del njihove doline, zaradi česar je tudi veliko ljudi umrlo. In tako so potem tisto leto vsakič, kadar so se prikazali oblaki, vsi prebivalci v paniki zbežali na najbližji hrib.

Sicer pa je bila njihova hiša tradicionalno opremljena, podobno kot domovi doline Spiti, v katerih smo prenočevali. Staro pohištvo, police polne bakrenih piskrov in posode iz porcelana, nizke mizice, blazinice po tleh, ipd. Tudi jedla sva veliko pri njih in Lamo brez debate naredi daleč najboljše momo-te, kar sva jih uspela poizkusit (momos so klasična tibetanska jed – dumplingi, polnjeni z zelenjavo in sirom, običajno skuhani na pari).

In? Kaj še?

Kaj sva torej sploh počela? Hjah, Irena je kmalu po najinem prihodu v Leh prvič fasala »indijsko drisko« in bolečine v želodcu, kar se je potem vleklo še nekaj časa. V bistvu je bila dost boga, revca, in si ga je bilo treba zato nekaj dni na izi vzet. Lamo in ostali člani familije so bili zelo prijazni in skrbni, ji pripravljali lahko hrano za jest in kuhali zdravilne čajčke, njihov sosed naju je enkrat s svojim avtom zategnil do zdravnika, ipd.

Igor je v tem času obiskal bližnjo vas Phyang, kjer se je okoli lokalne gompe odvijal verski festival s tradicionalnim plesom Cham kot osrednjo točko dogodka. Ples je bolj kot ne teatralna uprizoritev različnih zgodb iz budizma, kjer se dobro spopada z zlim – človeškim egom. Plesalci so v večini primerov menihi, našemljeni v različne maske, ki predstavljajo božanstva, duhove, ipd.

Kmalu po tem je Igor spizdil še na svoj težko pričakovani večdnevni hajk v bližnje gore (o tem več v naslednjem postu). Irena pa je par dni preživela pri nunah, kjer je ugotovila, da to ni zanjo, hehe, (ubistvu v super mirnem guesthouse-u zraven samostana, od katerega dobijo nune malo denarja – za veliko samostanov je oddajanje sob turistom pomemben vir dohodka) in obiskala nekaj okoliških znamenitosti, predvsem budističnih samostanov. Z vidika ohranjanja tradicije budizma, je denar od turizma napravil veliko dobrega, saj je samostanov vsepovsod veliko, vsi po vrsti deležni velikega zanimanja. Budistične ustanove nosijo pomembno vlogo pri razvoju in podpori lokalnim skupnostim, saj poleg duhovne izobrazbe in materialne pomoči ljudem, predvsem tistim iz bolj oddaljenih vasi, omogočajo tudi, da se naučijo brati in pisati. Kot rečeno je budizem že od nekdaj dominanta religija v tem delu sveta. Znameniti tibetanski voditelj Dalai Lama je tudi »uradni« spiritualni vodja Ladakha in v času, ko sva bila midva tam, je ravno obiskal Leh.

Magični Ladakh

Ladakh je seveda precej obsežen in človek lahko več mesecev blodi po deželi (npr. znameniti dolini Nubra in Zanskar, jezero Pangong Tso na meji s Kitajsko, itd.), a naju je misel na karavane taksijev, avtobusov in motoristov, ki se poleti podijo gor in dol po cestah do vseh ogleda vrednih znamenitosti, odvrnila od te namere. Si je pa zanimivo predstavljat, kako je pozimi – vse ceste do Ladkha so zaprte, turistov praktično ni, temperature se gibljejo okoli 20 stopinj minusa, dežela je pod snegom, nebo pa kristalno jasno in domačini nimajo drugega za počet, kot si ure in ure pripovedovat zgodbice ter piti chang (domač pir iz ječmena). Mora bit kar noro… :)

Jul
13

Himalajska roadtrip odiseja, part 2

Ko smo enkrat dosegli sotočje rek Sutlej in Spiti se je svet okoli nas spremenil v gorsko puščavo. Prišli smo v dolino Spiti, ki je politično sicer del Indije, geografsko in demografsko pa bolj kot ne podaljšek Tibeta. Cesta se tu razdeli na dvoje, en del piči naprej ob reki Sutlej proti kitajski meji in Tibetu, drugi pa naprej po dolini Spiti, kamor smo pičili tudi mi. Kot rečeno v Spitiju prevladuje skorajda puščavsko okolje. Ker se dolina nahaja že zadaj za himalajskim gorovjem, je poletno monsunsko deževje ne doseže. Višine so tu že kar precejšnje, od 3000 metrov naprej. Spiti je bistveno redkeje poseljen in edino zelenje, ki ga vidiš, je tisto, ki ga ob rekah in potokih gojijo lokalni kmetje. Sicer samo od sebe ne raste praktično nič. A zato ni narava prav nič manj spektakularna. Sploh pa cesta, tudi v tem delu vsa razrukana in speljana po nenormalno strmem in infarktnem gorskem terenu.

Poleg spremembe v pokrajini, pa je več kot očitna tudi kulturna sprememba. Tu prevladujeta budizem in tibetanski način življenja. Kraji, ki smo jih obiskali so bili zelo zanimivi in super prijetni za bivanje – mir, prijazni ljudje, tradicionalno življenje, številne stupe, zelena polja (pravi kontrast okoliški pokrajini), ipd. Še najbolj mind-blowing so bili tamkajšnji budistični samostani, nekateri tudi po 1000 ali več let stari, običajno postavljeni na vrh kakega zelo strmega hriba, visoko nad glavno dolino. Epic

V mnogih pogledih je ta del budističnega sveta ostal kulturno dokaj nedotaknjen. Po eni strani je zaščiten pred trdo kitajsko roko, ki vlada Tibetu, in tako pod indijsko oblastjo uživa relativno avtonomijo. Po drugi strani pa razvoj in turizem sem počasi prihajata (če sploh) in tako ne »kvarita« tradicionalnega načina življenja in splošne percepcije le-tega. Preprosto povedano, indijsko vlado baš briga, kaj se tu gor dogaja, zato ljudje pač živijo, kot so navajeni. Da se pa kot turist prebiješ sem, pa tudi terja kar nekaj časa in energije. Čeprav se nekateri junaki po tej poti odpravijo tudi s kolesom, kot npr. par Kiwijev (Novozelandčanov), ki smo jih srečali na poti, oba iz Hokitike… :)

Vas Nako kot uvod v življenje doline Spiti

V vas smo se pripeljali pozno in tako imeli samo naslednje dopoldne čas, da smo si jo ogledali. Nako ima tipično konfiguracijo kar se tiče naselij v tem delu Indije – strnjenja vas s hišami, katerih zidovi so grajeni iz kamna in blata ter pokriti z glino in pobeljene z apnencem. Strehe so običajno horizontalne, narejene iz lesa oz. mešanice vejevja, zemlje in blata. Še največji znak »napredka« se kaže v satelitskih antenah, ki štrlijo ven iz streh. Jebi ga, pač ne morejo brez televizije. Okoli vasi se nahajajo zelena polja, kjer gojijo krompir, pšenico, ječmen, tudi solato. Ljudje ki živijo v tem delu sveta so se navadili skrbno izkoriščati vodo, ki je na voljo. Praktično vsa voda, in te ni na pretek, priteče visoko z gora, kjer se topita sneg in led. Ko zaideš ven iz vasi, pa seveda vse suho, sivo-rjavo, prašno in praktično brez življenja. Okoliški hribi so običajno posejani s stupami in molitvenimi zastavicami, ki domačinom nudijo duševno uteho v tem na videz negostoljubnem okolju. Kot marsikatera vas v dolini Spiti ima tudi Nako svojo gompo oz. samostan, ki izhaja iz 11. stoletja. Srečo sva imela, da sva zjutraj naletela na lokalnega meniha, ki nama je seveda mirne volje odprl in razkazal vse prostore, polne zanimivih starinskih stenskih poslikav in kipcev. Škoda edino, ker znotraj samostanov fotografiranje običajno ni dovoljeno.

Vmesni »pit-stop« v Tabu

Tistega dne smo se na poti v Tabo za kako urco ustavili v vasici Giu, kjer v majhni kapelci »hranijo« mumificirane ostanke budističnega meniha (starega približno 500 let), ki so jih izkopali pred komaj nekaj leti. Cel kup zgodbic in mitov kroži okoli meniha, še najbolj verjetna ta, da so ob njegovem odkritju v paniki evakuirali celo vas, ker se je folk zbal, da gre za demona. Malo manj verjetna zgodbica pa je ta, da truplu bojda še vedno rastejo kocine, ki so sicer lepo vidne po celem telesu. Hecn. Prespali smo v mestecu Tabo, na pogled nič posebnega, premore pa enega izmed bolj znamenitih budističnih samostanov na svetu (iz 10. stoletja) s številnimi templji, stupami, ipd. Glavni prostor je prepleten s temačnimi sobanami, polnimi tibetanskih umetnin, med drugim tudi 36 kipov v človeški velikosti. Udeležili smo se tudi vsakodnevne jutranje puje (molitve oz. chantinga), ki v isti maniri poteka že stoletja. Ful zanimivo…

Spektakularni Dhankar

Uau, definitivno najbolj fascinanten kraj na našem roadtripu. Cela vas je raztresena na pobočju strmega hriba, s katerega se odpira krasen pogled na dolino Spiti. Najbolj spektakularen je spet samostan, star okoli 1200 let in postavljen na vrh skalnate stene, kot v kakšnem pustolovskem muviju, na pol zgrajen, na pol vkopan v zemljo. Cela zgradba in »notranja oprema« sta zelo stara, a še vedno v uporabi. Ko sva si ogledovala notranjost, sva morala dobesedno plezati po razpadajočih lojtrah in stopnicah ali pa se riniti skozi luknje v stenah, da sva prišla iz enega prostora v drugega. Spet škoda, ker se ni smelo fotkat. Je bilo pa zato zelo živahno tudi okoli samostana, saj so lokalni menihi ravno izvajali neke rituale pred prihajajočim festivalom, zaradi česar je bila tam zbrana praktično cela vas, predvsem ženske z otroci, ki so se prišle »poklonit« dogodku s svojimi darovanimi porcijami bodisi jogurta bodisi neke zelo močne lokalne žganice (vsak je bil deležen okušanja, samo dlani si moral nastavit, pa so ti natočili). V Dhankarju guesthouse-ov praktično ni, ima pa veliko domačinov pri sebi doma urejene sobe za goste, tako imenovana homestay varianta. Tako smo se za tisto noč nastanili pri krasni familiji za vsega 300 rupijev (cca. 4 evre) za spanje+hrano na osebo. Sicer sobe zelo basic, skret je bil navadna luknja v tleh (v teh krajih se tudi človeški drek ponuca za kompost), zato pa je bila večerja v pravem »tibetanskem« stilu – v družinski dnevni sobi, na pouštrih za nizkimi mizicami. Jedli smo riž in dhal (lečo), itak. Da je bil dan še bolj popoln, se je pozno popoldne Igor odpravil na dvourni hajk do bližnjega jezera Dhankar Tso visoko nad vasjo, kjer je pohengal do večera. Razgledi so bili fenomenalni – na dolino, vas in okoliške gore. Kot rečeno je narava, čeprav zelo pusta, zelo spokojna in čudovita.

Dežela snežnega leoparda

Na poti med Dhankarjem in Kazo naslednji dan smo računali še na obisk vmesne doline Pin in tamkajšnjih krajev, a je bila celo območje odrezano od glavne ceste že več tednov zaradi gromozanskega plazu, ki je sredi doline baje napravil kar malo jezero. Zato smo šli direkt do Kaze, ki je sicer dost brezvezno mesto, administrativni center doline Spiti, smo pa ravno ujeli slavnostni sprejem nekega pomembnega lame ali »visokega svečenika« v lokalnem samostanu, okoli katerega se je spet zbrala vsa mestna raja. Bil je tudi ravno Dalai Lamin rojstni dan, zato je bil še toliko bolj pomemben dogodek. A kot rečeno je Kaza grdo mesto, zato smo se odločili, da se spokamo po cesti visoko v hribe v majhno vas, imenovano Kibber, na 4200 metrih. Na poti smo se »soočili« s še eno fascinantno gomposamostanom Ki, največjim v dolini Spiti, kjer bojda študira in meditira preko 300 menihov. Anyway, v Kibberju smo se spet lahko totalno prepustili spokojnosti tradicionalnega življenja in dramatične pokrajine. Čisto po naključju sva spoznala tudi nekaj lokalnih ljudi, ki tam delajo v okviru projekta Snow Leopard, globalne iniciative, ki si trudi zaščititi to skoraj izumrlo živalsko vrsto, značilno za Himalajo (oglejte si te posnetke živali, del BBC-jeve dokumentarne oddaje). Debata naju je čisto prevzela. V Kibberju deluje lokalni raziskovalni center, katerega glavna naloga je spremljanje populacije snežnih leopardov v dolini Spiti s pomočjo sledilnih kamer. Tu naj bi jih živelo od 30 do 40, medtem ko se celotna svetovna populacija giblje nekje okoli cifre 5000. A število se je baje začelo v zadnjem desetletju dvigovati, predvsem zaradi zakonske zaščite in boljše ozaveščenosti kmečkega prebivalstva, ki je nekoč zaradi strahu za svojo živino leoparde pobijalo. Ogledala sva tudi nekatere fotografije in celo video posnetke živali, narejene v neposredni okolici Kibberja. Čist noro. Da v živo ujameš snežnega leoparda, se ti mora nenormalno usrat, ker je žival zelo, zelo »potuhnjena«.

Končno spet mal trekkinga

Naslednji dan smo zgodi štartal. Po nekaj urah vožnje smo zapustili dolino Spiti in se zapeljali na vrh prelaza Konzum La na višini 4550 metrov, ki dolino Spiti povezuje z dolino Lahaul (cesta je odprta samo v poletnih mesecih), po kateri smo planirali nadaljevati pot do Manalija, našega finiša. Z vrha prelaza smo se odpravili na večurni hajk do jezera Chandratal (4200 metrov), ki nam je poleg seveda čudovitega jezera in cvetočih travnikov ob poti zaradi dobrega vremena ponujal tudi neverjetno lepe razglede na vršace indijske Himalaje. Ker je bila pot do Manalija še vedno dolga smo morali dan zaključiti v eni izmed lokalnih dhab ali obcestnih počivališč, ki so bolj kot ne šotorišče in skupek rustičnih kamnitih hišk, v katerih se jé in spi. Tu smo vsi skupaj prespali v mali in zaprašeni kamniti utici, pokriti z navadno plahto. Heh, all part of the experience

Štala na prelazu Rohtang

Zadnji dan. Štartat smo morali dost zgodaj, ker se je bilo treba do Manalija iz doline Lahaul prebiti čez nepredvidljivi Rohtang La. Kaj to dejansko pomeni, si niti nismo dobro predstavljali, dokler dejansko nismo prišli tja. Že na strani doline Lahaul, od koder se je treba prek neštetih serpentin dvigniti do prelaza na višini cca. 4000 metrov, je bila enourna zapora, saj so se na cesto višje gor stalno kotalile skale, ki so jih morali potem z buldožerji sproti pucati. A to ni bilo še nič. Ko smo prišli čez, je na drugi strani kmalu sledila nova zapora. Tu se je pa »drama« šele začela. Nekaj dni nazaj se je vsul velik plaz, ki je cesto zaprl za skoraj cel dan. Ampak očitno se je zaradi dežja tudi po ponovnem odprtju na tej točki potem nabralo toliko blata in drugega sranja, da vozila sploh niso mogla čez. Poudarit je treba, da je ta cesta poleti zelo, zelo prometna, saj je le ena izmed dveh poti, ki peljeta direktno v Ladakh, na skrajnem severu Indije (odprta je le med julijem in oktobrom). To pomeni tisoče in tisoče turistov dnevno v avtobusih, taksijih in lastnih avtomobilih ter stotine tovornjakov, ki v Ladakh dostavljajo vse od hrane, pa do bencina. Čakali smo več kot pet ur in samo bogo opazovali situacijo nižje dol na »kritični točki« ceste, kjer je mrgolelo ljudi in gradbenih strojev. In kot je to običajno za kočljive situacije v Indiji, je prvih nekaj ur »reševanja problema« potekalo v duhu besnega kreganja med vojsko in cestno službo, čigava naj bi bila dolžnost štukanja ceste. Mi smo bili na srečo bolj na začetku kolone in z naše zgornje strani zapore je le-ta postajala daljša in daljša. Ura se je bližala peti popoldne in čedalje bolj nas je skrbelo, če bodo do večera sploh uspeli kaj narediti (v temi se naj namreč ne bi delalo). Z naše točke se je videlo celo dol v dolino in obrise Manalija. So close… A okoli petih so potem le zaropotali stroji, in delavci so začeli prekopavati cesto in jo podlagati s ploskimi kamni. Kmalu so čez uspela prit prva vozila. Juhu! A je bilo treba spet promet ustaviti in popravljat novo nastalo štalo. Vmes je kak avto še obtičal v blatu in ga je moral folk porivati ven. Ves ta proces se je ene parkrat ponovil, preden smo končno prišli na vrsto. Kva smo bli že živčni ej. Naš voznik Dinesh je avto suvereno zapeljal čez blato, v enem momentu nam je zadnji del pošteno zasukal levo in desno, a je ratal. Prišli smo čez. Woohoooo!

In tako smo se zvečer, deseti dan našega roadtripa, prplazil do Manalija. Hudo, bili smo pošteno zmatrani, umazani in smrdljivi, ampak ful hepi. Tura po dolini Kinnaur, sploh pa po dolini Spiti, je bila eden definitivnih highlightov Indije. Cela pot je bila, kljub temu da smo imeli voznika, še vedno kar dober fizičen in psihičen workout. Zato je v Manaliju sledilo pet dni mirovanja, pranja perila, šopinga in uživanja v kulinaričnih in ostalih »dobrotah« mesta ter obujanja lepih spominov. Manali je poleg Shimle še eno popularno poletno letovišče za Indijce, zato smo se nastanili v ti. Old Manaliju, zunaj centra mesta, ki je prava mala backpackerska meka, povrh pa tudi ena izmed »izraelskih popotniških enklav« v Indiji. :)

Ok, dost je blo. Fotke več kot zgovorno pričajo o naših doživetjih…

Jul
11

Himalajska roadtrip odiseja, part 1

Jaaaaaaaaaa… svež gorski zrak, normalne temperature in več zelenja. Končno! Pa sva se le uspela prebiti v gore. Kar ni bilo lahko, daleč od tega. Edini direktni bus iz Rishikesha v Shimlo je iz Nepala na avtobusno postajo prišel nabito poln in nagravžno pobruhan, zato sva morala do Shimle »po ovinkih«, vmes zamenjati tri različne avtobuse in tako za 280 kilometrov poti porabila cel jebeni dan. Igorja je poleg tega totalno zakuhalo, kar je že tako neudobno vožnjo v poletni vročini naredilo še bolj neznosno. It is not easy to travel in India, man!

Ampak do večera sva se prek številnih hribov in serpentin le uspela prebiti v Shimlo, hill station na višini 2200 metrov, nekoč glavno poletno rezidenco britanske kolonialne gospode, danes pa popularno počitniško destinacijo za indijske turiste s severa države. Mestece je luštno, zgrajeno na vrhu strmega grebena in predstavlja Indijo, kot je nisva vajena – številne trademark štacune, nobel restavracije, tone spominkov in zadovoljne familije, ki se sprehajajo gor in dol po promenadah. Indijski srednji sloj…

Midva sva se tu lepo spočila in zelo hitro privadila na prijetnejše temperature. Shimla je bila najina odskočna deska v indijsko Himalajo, gorski svet poln različnih kultur in naravnih lepot. Od tu naprej se gre samo še navzgor in proti severu. Že takoj sva dobila idejo o velikem himalajskem giru – preko »zelenega« Manalija na skrajni sever države v Ladakh, čudovit gorski puščavski svet, kjer dominira budistična kultura. Potem pa v znameniti Kašmir, skrajni severozahod indijske Himalaje ob pakistanski meji, in nazaj dol proti jugu v Dharamsalo in McLeod Ganj, prestolnico tibetanske vlade v izgnanstvu.

A v Manali se nisva odpravila po direktni poti iz Shimle, kar bi vzelo približno 10 ur, pač pa sva se odločila za 10-dnevni detour prek dolin Kinnaur in Spiti, dveh različnih svetov indijske Himalaje ob meji s Kitajsko oz. Tibetom, povrh nekoliko odmaknjenih od glavnih transverzal. Prek doline Kinnaur je speljana tako imenovana Hindustan-Tibet Highway – cesta, bolj kot ne makadam, ki so jo sredi 19. stoletja začeli graditi že Britanci z namenom izboljšanja stikov s Tibetom (po nekaterih teorijah tudi z namenom priprav na invazijo na Tibet). Danes je to ena izmed redkih odprtih cestnih povezav (čeprav v zelo omejenem obsegu) med Indijo in Kitajsko z mejnim prehodom na prelazu Shipki La na 5669 metrih.


Pot iz Shimle v Manali preko dolin Kinnaur in Spiti

V Shimli sva po hitrem postopku najela avto+šoferja ter našla še tri voljne člane »odprave« (Gavina in Davida iz Avstralije ter Zacha iz Južne Afrike), s katerimi sva si delala družbo in delila stroške. 10-dnevni roadtrip je bil res epski, ker nam je avto dovolil toliko fleksibilnosti, da smo se lahko prebili do vseh kulturnih in naravnih znamenitosti na poti. Ker je zgodb, predvsem pa foto-materiala ogromno, bova prispevek razdelila na dva dela, prvi namenjen roadtrippanju po dolini Kinnaur, drugi pa po dolini Spiti.

Dolina Kinnaur je še vedno izrazito hindujska, ampak atmosfera je tu dost bolj sproščena, kot da ne bi bila več v Indiji. Mesta na poti so manjša, ljudje bolj prijazni in preprosti, pokrajina pa spektakularna. Edini minus so cele serije hidroelektrarn (nekatere še v gradnji), ki kvarijo idilično podobo tega gorskega sveta. Glavna cesta skozi dolino je v številnih delih ornk zdelana zaradi mogočne reke Sutlej, ki pogosto poplavlja, in dežja, ki povzroča plazove, zato jo stalno popravljajo in obnavljajo. Cesta je pogosto tudi speljana visoko prek pobočij doline in teren je nekje prav grozljivo strm ter nevaren. Tako lahko celo pot samo zijaš skozi okno in se čudiš (včasih tudi cvikaš). A ko enkrat zapelješ z glavne ceste v stranske doline in kraje v okoliških hribih, se svet popolnoma umiri – čudovita narava, vaško življenje in praktično nič prometa. V teh krajih smo preživeli večino časa prve polovice našega roadtripa…

Ohcet v Sarahanu

Ta vasica je bila naš prvi postanek na poti. Bolj kot starinski tempelj, po katerem je kraj znan, nas je navdušila poroka, ki je bila takrat ravno v polnem zamahu. Cela vas je bila namreč v elementu, folk je plesal na ulicah ob zvokih tradicionalne muzike, v glavnem poročnem prostoru se je jedlo in pilo, vse je bilo okrašeno. Tako kot drugje v Indiji, je tudi tu poroka cel ritual, ki traja več dni. Tisti večer so imeli na sporedu slavnostni sprejem sorodnikov in ožjih prijateljev obeh družin, vsi člani lepo oblečeni, ženske v pisane halje in rute, moški pa v svoje volnene reklce in brezrokavnike ter s tipičnimi zelenimi basheri čepicami na glavi. Naslednje jutro, ko smo se že odpravljali, smo lahko uč vrgli še na ženina, odetega v kičasto slavnostno »uniformo« z zakritim obrazom. Celotna procesija ljudi z ženinom na čelu se je ravno odpravljala na dom neveste z namenom, da bi jo »ukradli«.

Alpska idila doline Sangla

Dolina se od glavne ceste strmo vzpne navzgor in višje ko greš, bolj čarobna je scena z majhnimi vasicami, pašniki, rožcami, gozdovi in zasneženimi gorami. Sploh zadnji dve vasici – Rakcham (kjer smo prespali) in Chitkul – ležita že nad 3000 metri višinske in sta ful luštni in pretežno »nepokvarjeni« od turizma. Tu smo v noro lepem vremenu prehajkali konec doline in z vrha majhnega grebena občudovali gore in naravo. Čeprav je tu nekoč potekala pomembna trgovska pot v Tibet, je danes dolina oz. pot čez prelaz Yamrang La zaprta. Aja, ko smo se peljali po dolini navzgor, smo se ustavili pri neki kapelici in lokalnem sadhuju, ki je blagoslavljal mimoidoče voznike. Ko je starček videl našega Davida in njegove bajne dreadlockse, nas je takoj povabil na en chillum (za namig, kaj je to, si poglejte slike). Ta del indijske Himalaje, sploh pa dolina Parvati v bližini Manalija, je znan po tradicionalnem gojenju konoplje in pridelavi hašiša vrhunske kvalitete.

Chill-out v Kalpi

Nazaj dol na glavno cesto, prečkanje reke Sutlej in potem spet šus gor v hribe, tokrat na drugo stran doline Kinnaur in v Kalpo, kjer smo si vzeli »day-off« in prvi večer v miru spili našo zalogo indijskega viskija, ki smo ga nabavili v Shimli. Kalpa je spet ena taka mala stara vasica, kjer so ljudje popolnoma neobremenjeni s tujci in veselo živijo svoja relativno preprosta življenja. Direktno iz vasi (in z balkona najinega guesthouse-a) se na drugo stran doline, od koder smo prišli, vidi celotna alpska veriga Kinnaur Kailash in istoimenska gora, za Hindujce sveta. V Kalpi si bok ob bok stojita tako hindujski kot tudi budistični tempelj, izrazit pokazatelj miroljubne simbioze med religijama v tem delu Indije.

To be continued…

Older posts «

» Newer posts